Urška Krišelj Grubar: Družinsko potovanje – čas, ki si ga ukradeš

Vaše 80-dnevno družinsko potovanje okrog sveta je bilo brez dvoma zajemanje življenja z veliko žlico. Kateri grižljaj je bil najslajši?

Dan, ko je moj mož kupil letalske vozovnice, je bil zame zmagovalni. Pot do tega dne je bila precej dramatična, saj smo pot v mislih dolgo načrtovali, toda vedno je kaj prišlo vmes, tako da sem se želji vmes že odpovedala in svoje življenje preusmerila na nove poti, ampak prav takrat, ko si neham želeti, se stvari zgodijo. Ta notranja zmaga je bila moja najslajša. Na potovanju je bilo sladko marsikje, ponavadi spet tam, kjer nismo imeli vnaprejšnjih pričakovanj, želja, kjer so stvari stekle same po sebi. Sladko je bilo tudi doživetje raja, v našem primeru plaže Muri na Cookovem otoku Rarotonga, si se nam je razodel še slajše, kot smo pričakovali, pa Wanaka na Novi Zelandiji, kjer smo počivali v enem malo bolj "hohštaplerskem" motelu, pa Hokitika prav tako na Novi Zelandiji, kjer se je začelo tisto, ko si priklopljen na en višji vir, ko nimaš vpliva in se vse zgodi, kot se mora, kot si želiš, pa tega sploh nikomur ne poveš. Ko se zaveš, da sploh ni treba nič dodati, da že vse je.

Kaj je draž družinskega potovanja?

Priložnost za spoznavanje, opazovanje, brušenje ega, za neke vrste osebnostno rast. Čas, ki si ga ukradeš. Greš v neznano, po novo izkušnjo, ki bo najbrž za vedno močna družinska vez.

Kakšno darilo je potovanje za otroka in kakšno za starše?

Za vse je darilo občutek, da so stvari mogoče, da se da, da je svet lep, da so ljudje v glavnem prijazni, dobronamerni, da pa so vmes tudi kakšni, ki so ne glede na to, da smo mi do njih okej, neprijazni, nesrečni, lahko celo hudobni, ali pa preprosto samo drugačni, ampak to nima zveze z nami.

Kaj vas je na potovanju okrog zemeljske oble naučil svet?

Da so na videz zapletene stvari v glavnem zelo preproste, da pa za mnogo stvari, ki bi jih rada povedala, zmanjka besed.

Katera država vas je najbolj osupnila s svojo naravo, katera z ljudmi in katera z mestnim vrvežem?

Južni otok Nove Zelandije nas je vse prevzel zaradi svoje divje, nepredvidljive narave. Velika mesta so velika mesta, najbolj so nas gotovo šokirala kitajska mesta. Preglasno, preveč ljudi, kaos, ampak posamezniki, s katerimi smo prihajali v stik, pa so nam vsi po svoje zlezli pod kožo.

Katera oseba, ki vam je prečkala pot na potovanju, vas je najbolj zaznamovala?

Kitajka Tinglin. Nora izkušnja. Mlada mamica je našla sina Jerneja, ki je čakal v vrsti na sladoled, in ga zaradi svetlih las ogovorila, če zna nemško. Tinglin je 13 let živela v Nemčiji, zadnji mesec pa je bila na otoku Hainan pri svoji mami. Vsak dan nas je prihajala obiskovat. Meni je zaupala svojo življenjsko zgodbo, o kateri bi lahko napisala roman. Moj mož je bil sprva nezaupljiv, potem pa nam je vsem zlezla pod kožo in nam odprla pot za kitajsko tančico. Zelo prijetna so bila tudi naključna srečanja s slovenskimi družinami po svetu.

Kaj je najbolj vznemirilo vaše okušalne brbončice?

Spet so to nepričakovani obroki v posebnih trenutkih, kjer vrsta hrane sploh nima toliko vpliva kot vzdušje. Časa za kakšne romantične večerje na taki poti ni bilo dosti, se je pa velik del naše poti sukal okoli hrane, saj smo bili kar naprej lačni. Še v ZDA, kjer sem pričakovala, da se bomo hranili bolj s hitro hrano, smo ves čas dobro jedli. No, mogoče je bil res še posebej dober piščanec iz perujske restavracije, ki smo ga odnesli na plažo in pojedli tam. Zajtrki v Manleyju blizu Sydneyja mi tudi ne grejo iz glave. Avstralci imajo ogromno svojega sadja, iz katerega so nam stiskali sadne sokove, ki sta jih oboževala in potem na Kitajskem močno pogrešala najina otroka. Na Kitajskem, če smo se le sporazumeli, smo nekajkrat jedli odlično. Romantično je bilo ob morju, dan potem, ko smo prišli na Cookove otoke, ko smo naročili njihov tradicionalni krožnik, sestavljen v glavnem iz morskih jedi. Idealna temperatura, otroka se igrata ob morju, filmska scena: Elizi soseda za mizo okoli vratu obesi venček cvetja, Jernej se z domačini podi po skalah, midva pa za leseno mizo na plaži opazujeva te lepe kadre. Seveda so vznemirjene tudi brbončice; vse, kar sem dala v usta, mi je bilo všeč. Toda že prihodnji večer, ko smo želeli te občutke ponoviti, so brbončice ob krožniku z isto vsebino ostale precej ravnodušne.

Bi lahko Nova Zelandija, ki je bila vsej družini najljubša država na poti, postala vaša druga domovina?

Ko smo prišli domov, smo na glas razmišljali o tem, ampak zdaj, po nekaj tednih doma, se je to potovanje in misel na življenje na Novi Zelandiji malo odtujilo, ni pa rečeno, da ne bomo poskusili vsaj za kakšno leto, za zmeraj pa gotovo ne. Preveč lepo živimo tudi doma. S koliko kilogrami prtljage ste zapustili Slovenijo in kako otovorjeni ste se vrnili?

Ne vem v kilogramih, bilo jih je pa malo, okrog 70. Dve manjši torbi za obleke in en še manjši "kufer" za kamero, fotografsko opremo in računalnik. Nazaj smo se vrnili morda z eno torbo več.

Nasvet nesojeni popotniški družini, ki potihoma razmišlja o podobnem podvigu?

Pred kratkim sem v intervjuju stoletnika vprašala za nasvet, kako dočakati njegova leta, pa je rekel: "Za mano pojdite."