SiolNET. Trendi Potovanja
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Urban Iglič: Cariniki so z dvignjenimi palci v en glas vzklikali "Soluwenia very good!"

4

termometer

Študent medicine, ki po obrokih dobiva gimnazijsko stavo, da bo obkolesaril svet, je za enega od izpitov študiral na Aljaski, med nevihtnim sestopom z najvišjega vrha Irana pa se zbal za življenje.

"S tehničnega vidika je to sprehod, z dolžinskega je to sprehod v večnost, z estetskega pa sprehod v pekel," ste opisali letošnji vzpon na 5671 metrov visoki Damavand. Kaj pa z doživljajskega vidika, je najvišji vrh Irana zadovoljil vaša pričakovanja?

Na najvišji vrh Irana sva se letos poleti povzpela s prijateljem Svitom med nekajtedenskim popotovanjem po Kavkazu in Iranu. Potovanje sva zasnovala tako, da sva v vsaki državi osvojila po vsaj en markanten vrh. Zaradi pomanjkanja časa in logističnih težav ter posebnih dovoljenj, ki jih za določene predele potrebuješ, sva sicer nekatere morala izpustiti, a glavna cilja sta padla: gruzijski Kazbek kot najlepši in iranski Damavand kot najvišji.

Z gorniškega vidika Damavand res ne ponuja veliko. Ne mislim zveneti kot lokalpatriot, ampak iz rokava lahko stresem deset slovenskih vrhov, ki ga po zanimivosti prekašajo. Je pa vsekakor doživetje; prvič zaradi višine in drugič, ker je to potencialno aktiven vulkan. Žvepleni vrelci na vrhu sicer niso prijetna popestritev, a vsekakor so popestritev. Sama nisva na vrhu zdržala več kot nekaj minut. Po hitrem postopku sva sestopila, še prej pa tekmovala, kdo naredi večji kupček izbruhane večerje prejšnjega dne.

Med sestopom naju je ujela še snežna nevihta s strelami. Prvič v življenju sem se resnično zbal za svoje življenje. Električna napetost v zraku je bila takšna, da te je goreteks ob stiku z golo kožo stresel huje kot električni pastir. Vsi smo jo, hvala bogu, odnesli brez dodatnih elektronov, smo pa po mojem mnenju postavili hitrostni rekord v sestopu. Tako da ja, bilo je še preveč doživeto!

Mesec pred Damavandom ste se povzpeli na Kazbek, pettisočaka gruzijskega Kavkaza. Se Kavkaz po slikovitosti lahko kosa z Alpami?

Vsekakor! Sploh ker so nekateri predeli še vedno skoraj nedostopni in zato takšni kot pred nekaj stoletji. V Gruziji sva se, recimo, povzpela do najvišje ležeče vasi v Evropi – Ushguli. Za 43 kilometrov sva potrebovala šest ur in pol neprekinjene vožnje, vmes pa sva skoraj zgrmela v kanjon, ostala v blatu in odlomila polovico podvozja. Enako višinsko razliko lahko na primer v Alpah premagaš z gondolo v 15 minutah … skupaj z nekaj deset turisti v japonkah.

Ste se poleg bežanja pred strelami na pobočju Damavanda na potovanju po Kavkazu in Iranu še kdaj počutili ogrožene?

Ogroženega se v manj razvitih državah vedno počutim zgolj od oblasti, v nekdanjih sovjetskih republikah še toliko bolj. Pa niti ne ogrožen, bolj ogoljufan. Letos sva s Svitom prvič potovala s kombijem in dodobra izkusila vse pozitivne in negativne strani te vrste potovanja. Na azerbajdžanski meji sva na primer čakala šest ur, ker naju niso spustili čez s 30 buteljkami vina. Nisva alkoholika, tudi tihotapca ne, ampak v zameno za pomoč pri vizumih sva slovenskemu poslovnežu v Bakuju peljala domače vino, za poslovna darila. Poskušajte pa to v polomljeni ruščini razložiti skorumpiranemu cariniku. Po nešteto klicih v Baku in neuspelih poskusih je nato na mejni prehod poklical sorodnik notranjega ministra, sicer osebni prijatelj tega poslovneža, in vsi cariniki so z dvignjenimi palci v en glas vzklikali: "Soluwenia very good! No problem! You go Azerbaijan my friend!" Tako to poteka v tistem delu sveta, dolgo čakaš ali pa obupaš in nekoga podkupiš. Midva imava že dodobra razvit sistem: jaz se pogodim za najnižjo možno ceno, Svit pa skrbi, da naju ne ustrelijo že na prvi meji.

Dehtečo pomlad v Sloveniji ste letos zamenjali za večni led in sneg Aljaske. Kakšna profesionalna in življenjska šola je bila za vas udeležba na alpinistično-raziskovalni odpravi društva Freeapproved v vlogi zdravnika?

Življenjska zelo velika, profesionalna pa na srečo ne. V šali sem na letališču nazaj grede potarnal, da sem s seboj vlačil tri torbe zdravil, infuzij in obvezilnega materiala, zato da se je eden od članov odprave urezal s papirjem med branjem knjige, drugi pa staknil žulj na nogi.

Kot smo lahko videli v filmu Aurora Polaris, ste snežne dni na odpravi izkoristili za študij za izpit iz ginekologije. Ali odmaknjenost od civilizacije, nižje temperature in pretežno moška družba dobro denejo malim sivim celicam?

Hecno, da so to vsi opazili. Študijske obveznosti mi res vzamejo večino časa, tako da sem v dnevih slabega vremena v baznem taboru poskušal združiti prijetno s koristnim. Če iskreno povem, je študiranje ob čelni svetilki pri minus 15 stopinjah vse prej kot prijetno, tako da sem hitro obupal. Še najbolj, se mi zdi, je bil nad tem navdušen moj šotorski cimer. "Dej, Urban, a bi dons zamenjala knjigi?" me je prosil drugi ali tretji večer, ampak potem hitro obupal, ko je videl, da je večinoma besedilo in bolj malo slik.

Kako pogosto se na svojih potovanjih po sili razmer prelevite v zdravnika?

Na srečo ne prav pogosto. Letos, recimo, ko smo v snežni nevihti bežali z gore, je nekemu Irancu zdrsnilo in pri padcu si je grdo razbil nos. Ker s seboj nisem imel obsežnejšega paketa prve pomoči, sem malo improviziral in mu krvavitev zaustavil kar z dvema tamponoma, ki ju je po sili narave v žepu imela neka avstrijska alpinistka. Ker zaradi solzenja in otekline ni videl, so mu nato pomagali sestopiti do zavetišča na višini 4150 metrov, od koder so ga na muli spravili v dolino. Pa še to je redek primer. Večinoma te zgolj drugi popotniki poprosijo za kakšna zdravila, če jih mogoče imaš. Spomnim se na primer Angleža, ki sem ga v najslabšem možnem vremenu srečal na trekingu v nekem zakotnem delu Transilvanije, ko je po tednu hude driske še komaj stal na nogah. Za škatlico antibiotikov se je zahvaljeval še mesec pozneje, ko me je obiskal v Ljubljani.

Sam svoj kolesarski mojster pa ste bili že večkrat, nazadnje lani na 3000-kilometrskem kolesarjenju od Stockholma do Luxembourga. Kaj je draž potovanja na "potujočem razgledniku"?

Moja kolesarska potovanja so zgodba zase. Med neko dolgočasno uro kemije v gimnaziji sem za šalo stavil, da bom obkolesaril svet. In to stavo zdaj na svoje začudenje počasi dobivam. Tako na obroke … V eni etapi sva se s prijateljem Matejem v Ljubljani usedla na kolo in pribrcala do Finske, v drugo smer sem prek Kosova in Albanije kolesaril do Grčije, pa še nekaj takih "dopustov" se je nabralo.

Zadnji je bil po kolesarsko zgledno urejeni zahodni Evropi. Tokrat sva z Matejem prvič kolesarila jeseni in septembrsko vreme na Švedskem je vse kaj drugega kot september doma. Sploh ko po celem dnevu kolesarjenja v dežju in vetru postavljaš šotor in kuhaš instant hrano iz vrečke, ceniš domače udobje. Seveda bi potem, ko si doma za knjigami, dal vse, da bi lahko v neki "hosti" jedel napol kuhane instant makarone in si umival zobe na pokopališču (kot sva odkrila, so tiste pipe res priročne), samo da se ne bi bilo treba ukvarjati z vsakdanjimi težavami. V tem je, vsaj po mojem mnenju, draž potovanja na kolesu. Mentalno se povsem regeneriraš. Si brez vseh skrbi, tudi v primerjavi s "klasičnim" popotništvom … nobenih voznih redov, iskanja prenočišč, barantanja s taksisti in podobnega. Si sam svoj šef. Ko se ti ne ljubi več, postaviš šotor, skuhaš večerjo in greš spat. Tako preprosto.

Si ob tako dejavnem počitnikovanju sploh lahko predstavljate uživaški dopust na hrvaški obali?

Si. Ampak ne za dolgo. Za kakšen podaljšan konec tedna mi vsako leto uspe skočiti tudi na morje, sicer bolj zaradi družbe kot kaj drugega.

Katere države bi obiskali, če vam danes ponudim letalsko vozovnico za okrog sveta s poljubnimi šestimi postanki?

Če si lahko prikrojim vprašanje in izbiram tudi med tistimi destinacijami, ki nimajo rednih letalskih povezav, bi kot prvo zagotovo izbral McMurdo na Antarktiki. Daljši treking v polarna območja je že dolgo moja želja, a bo morala še nekaj časa počakati. Razen če skupaj z letalsko vozovnico ponujate še nekaj deset tisočakov? Potem povejte, da začnem pakirati! Sicer pa Grenlandijo, Novo Zelandijo, Severno Korejo, Tadžikistan, Butan in pa kakšnega od tihooceanskih otokov, ampak tega pa v ženski družbi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin