SiolNET. Trendi Potovanja
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Štefan Rehar: Potovanje s Transibirsko železnico priporočam vsakomur

2

termometer

"Popotnik od fare" je za poročno potovanje izbral Nepal, se postavil ob bok ruskim demonstrantom, raziskoval odmaknjeno Armenijo z Gorskim Karabahom, občudoval naravo Nove Zelandije, Sibirije in ZDA.

Katera država, ki ste jo obiskali v svoji zavidljivi popotniški karieri, vas je najbolj osupnila s svojo naravo, katera z ljudmi in katera z mestnim vrvežem?

Skoraj za vsako državo, ki sem jih obiskal, lahko rečem, da me je osupnila na več področjih. Izjemno naravo bi zagotovo izpostavil pri Novi Zelandiji, kjer me je Južni otok res popolnoma prevzel, krasno naravo s čudovitimi razgledi ima Nepal, s posebej spokojno naravo me je osupnila Sibirija, joj, pa ZDA z vsemi svojimi parki! Nad ljudmi sem bil glede gostoljubnosti najbolj presenečen nad Novozelandci, pa Armenci, Nepalci … Mestni vrvež, ki ga sam ne maram preveč, pa je bil najbolj izrazit v največjih mestih ZDA, Kitajske, Indije, Indonezije, Rusije …

Kakšno doživetje je bilo za prekaljenega popotnika potovanje s Transibirsko železnico?

Nepozabno. Predvsem zaradi prijaznih sopotnikov, ki te spremljajo na celotni trasi od Vladivostoka do Moskve, dolgi 9281 kilometrov, in s katerimi lahko ves čas govoriš večinoma samo rusko. Potovanje s Transibirsko železnico priporočam vsakomur, mogoče ne na začetku popotništva, ampak šele po nekaj opravljenih potovanjih po Vzhodu. Potovalne razmere pa so se zaradi trenutnega političnega položaja v Rusiji na žalost zelo spremenile. Zdaj je po Rusiji praktično nemogoče potovati sam, ampak moraš potovanje izpeljati prek agencije. Šele zdaj vidim, kakšno srečo sem imel, da sem na to pot lahko šel sam in jo v celoti izpeljal po svojih željah.

Kako pa je bilo bok ob boku z demonstranti lani spremljati največje demonstracije v samostojni Rusiji?

Ko sem si ogledoval znamenitosti glavnega mesta, sem se po naključju znašel med demonstranti, kar so po naključju postali tudi sami. Bilo je eno prvih množičnih zborovanj v nizu z več kot sto tisoč demonstranti od starejše skrajne levice do zelo mlade skrajne desnice. Prevzame te ta enotnost navidezno nemogoče kombinacije gibanj in opozicije, ki je v Sloveniji nismo vajeni. Ampak očitno je tudi to mogoče.

Armenija z Gorskim Karabahom se zdi turistično pozabljena dežela. S čim je pritegnila vas?

Prav odmaknjenost in pomanjkanje informacij sta me še dodatno pritegnila. Kmalu bo minilo tudi sto let od genocida, ki so ga na tem območju zagrešili Turki, ko so v smrt poslali več kot milijon Armencev. To je drugi največji znani genocid, takoj za pobojem Judov v drugi svetovni vojni. Izgubili so tudi Ararat. Težko bi si izbrali manj prijazne sosede, kot jih imajo. Kljub vsemu so se ohranili kot narod in številčno celo rastejo. So prva uradno krščanska država, že od leta 301. Slovijo kot zelo inteligentni, po svetu po poznani po najboljšem konjaku in izjemnih samostanih, cerkvah. Imajo vsega po malem. Resda nimajo morja, imajo pa čudovito jezero Sevan, ki mu pravijo kar Armensko morje.

Je ameriški zahod, kot ste ga spoznali med potepanjem po narodnih parkih ZDA, še ohranil kaj patine legendarnega Divjega zahoda?

Nekaj patine še ostaja na filmskem platnu in po njihovih posebej za to zgrajenih vaseh, kjer so pred desetletji na veliko snemali tudi nam dobro znane vesterne. Še vedno je film eden od stebrov njihove kulture in gospodarstva, ki ga odlično tržijo po vsej zemeljski obli. Le kdo ne pozna Johna Wayna, Winnetouja, Buffalo Billa in obračuna pri OK Corallu? Ali pa Walt Disneyja in njegovih junakov, pa čeprav so stari že več kot 70 let? Kdo ni stiskal pesti za Indijance, ki so kljub temu potegnili "ta kratko" in so danes v glavnem obsojeni na življenje v getu? S filmom se znajo tako poistovetiti, da je meja med iluzijo in realnostjo velikokrat zabrisana. Živijo z njim in tudi z našo pomočjo se ti filmski junaki ohranjajo iz roda v rod.

Top pet nepozabnih doživetij s Kitajske, za katero ste dejali, da je res carska?

Najprej komunikacija v angleščini. Pri prvem obisku Kitajske leta 2005 sem obupal in kmalu ugotovil, da mi je pri komunikaciji v enako pomoč tako slovenščina kot angleščina. Iz obupa sem si na koncu pomagal tako, da sem si pripravil polne žepe praznih listkov. Nato sem nanje poskušal, kolikor se je dalo natančno, iz letakov in reklam prepisati imena pomembnejših postaj, znamenitosti, ki sem si jih želel ogledati. To je bilo moje prvo srečanje s kitajskimi pismenkami. Največje presenečenje in zadovoljstvo pa je bilo, ko sem ugotovil, da so ljudje te moje zmazke dovolj dobro razumeli, da so mi lahko pomagali. Drugo: naročanje hrane. Dokler hrane ne dobiš na mizo in je ne poskusiš, ne veš, kaj si v resnici naročil. Velikokrat je bilo tako, da sem naročil več kot tri jedi in upal, da bom z eno ali dvema zadel. Kot tretje barantanje. Pri barantanju nimajo potrpljenja, in če imaš malo časa, zagotovo narediš dobro kupčijo. Četrto: izginjajoči Pudongi. Vesel sem, da sem videl dele Pekinga, ki so jih zaradi prihajajočih olimpijskih iger 2008 skoraj v celoti podrli. In petič – tako carski Peking (palača prepovedanega mesta) kot Maova zapuščina Trg nebeškega miru, mavzolej.

Fidži, Cookovi otoki, Tahiti, Zanzibar … Zdi se, da pred vami ni varno nobeno rajsko otočje.

Fidži, Cookovi otoki in Tahiti so bili bolj posledica kupljene letalske vozovnice za okrog sveta in dejstva, da sem si rekel, da če že grem čez otoke, zakaj ne bi še malo pokukal nanje. Za oddih so sicer čudovita izbira, sam pa sem se na njih, potem ko sem bil na poti okrog sveta že pet mesecev, kar malo dolgočasil. Kultura zanimiva, narava in morje kot iz najlepše pravljice, ampak za moj okus premalo raznolikosti, pa še utrujenost se me je lotevala … Naj omenim, da sem na otoke prišel takoj po tem, ko sem prepotoval Avstralijo in Novo Zelandijo, in so tako bili postavljeni zelo visoki standardi glede destinacij. Zanzibar pa je druga zgodba. Prepričal me je z ljudmi, burno zgodovino, izjemno naravo in najlepšim morjem z odtenki modro-zelene barve, kar sem jih kdaj videl. Sta pa name naredili dober vtis predvsem bližnja Sardinija in Korzika.

Nepal ni ravno najobičajnejša destinacija za poročno potovanje, pa vendarle – kaj medenega vam je servirala ta himalajska država?

Na prvi pogled res ni in le kaj naj si mislijo bralci, če dodam, da sva se tja odpravila 28. novembra, tam ostala ves december in se vrnila v prvih januarskih dneh? Tudi sodelavci so zmajevali z glavami, kaj lahko mladoporočenca počneta v Nepalu. Midva pa sva se najprej odločila za treking do baznega tabora pod Everestom, potem pa še za pot do baznega tabora Anapurne. Najprej sva se povzpela na Kala Patar in Gokyo Ri ter preverila, kako se bosta najini telesi odzvali na višino nad 5632 metrov, si spočila ob pogledih na osem osemtisočakov, ki jih lahko vidite v Nepalu, uživala v odmaknjenosti in spokojnosti budističnih templjev, obiskala njihovo osnovno šolo, se veliko družila z domačini, uživala v "eko" hrani domačinov, spoznavala, kaj pomeni izgnanim Tibetancem dalajlama in kaj se v njihovi domovini zares dogaja … Ker sva potovala prek Indije, sva se za nekaj dni ustavila še v New Delhiju in poročno potovanje končala z ogledom Tadž Mahala.

Vaša potovanja v ednini in dvojini postajajo družinska potovanja. Kateri konec sveta se vam zdi najprijaznejši za potepanje v družbi najmlajših popotnikov?

Za začetek potovanj se mi zdi Irska tista prava. Tudi sam sem v družbi dveh prijateljev pred več kot 17 leti začel odkrivati svet z Irsko. V to skupino zagotovo spadajo še skandinavske države, recimo Lofotski otoki, Danska z Legolandom, kajti potovanje čez celotno Skandinavijo lahko postane problematično zaradi vožnje. Če vam je bližje morje, priporočam Sardinijo in Korziko junija ali septembra. Prepričajo me države, kjer lahko na ne preveliki površini z lahkoto preživiš aktivne počitnice, ne glede na to, ali ti bolj ležijo hribi, morje, kulturna dediščina ali pa kar kombinacija vseh treh. In Slovenija je zagotovo ena takih destinacij.

Za svoj letošnji popotniški podvig ste izbrali kar Slovenijo, saj želite prehoditi celotno Slovensko planinsko pot od Maribora do Ankarana. Kakšno časovnico ste si zastavili in kaj je najtrši oreh na tej poti? Ustavil sem se pri 18 dneh in prehojenih 632 kilometrih poti. Za zdaj mi gre dobro, končal sem 12. dan, tako mi jih ostaja še šest. Zdaj le upam, da bosta naslednja dva konca tedna prijazna z vremenom in se bom lahko prebil do konca te enkratne poti. O najtršem orehu nisem razmišljal, ker uživam prav vsak kilometer te poti. Etape trajajo tudi po 14 ali 15 ur in težko je bilo mogoče na začetku, ker telo še ni bilo navajeno s seboj vleči še 19-kilogramskega nahrbtnika. Po štirih dneh hoje in prvi pavzi jih je v njem ostalo le še 14 in počutil sem se neprimerno lažje. Pa še kakšen izgubljen kilogram telesne teže na poti je treba prišteti izgubljeni prtljagi, tako da je zadovoljstvo večplastno. Ker potujem sam, je mogoče najzahtevnejši del poti ta, da ostanem ves čas dovolj zbran, predvsem v visokogorju, kajti nesreča tudi v gorah ne počiva.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin