Samo Kutin: V odročne vasice za pristen stik z domačini

S kakšnimi čari postreže potovanje z nahrbtnikom na ramah?

Z nahrbtnikom na ramah je priročno potovati, ker je ponavadi v njem vse, kar potrebuješ za nekaj dni. V štartu spalna vreča in armafleks, za nekatere kraje še pomembnejša mreža proti komarjem, pa nekaj nogavic in spodnjih hlač in kratka majica, kaj za pod zob in voda. S takšno opremo se lahko odpraviš že skoraj kamorkoli, pa naj gre za dvodnevno sedenje na vlaku z juga Indije do Varanasija ali pa pešačenje po nenaseljenih hribih Maroka, kjer niti ni tako pomembno, če ti edini avto v popoldnevu ne ustavi na avtoštop. V naseljenih krajih pa bi lahko vse skupaj minimaliziral na torbico za okrog pasu s potnim listom in denarjem.

Katera država vas je kulturno nepričakovano navdušila in katera razočarala?

Potovanja me ne pustijo razočaranega, za kar je v precejšnji meri krivo nenačrtovanje. Listanje po vodnikih lahko naredi pot preprostejšo, je pa vsekakor zanimiveje, če ne veš, kam te pelje, in se o korakih odločaš sproti.

Pred osmimi leti me je ne le navdušilo, ampak kar kulturno šokiralo polletno potepanje po Indiji, kar lahko na kratko pojasni rek "sab kuč milega", ki sem ga tam večkrat slišal. Taisti rek "vse je mogoče" zajema najbolj pekoč zajtrk, ki ga je predstavljal velik "pohan" feferon, postrežen ob čaju v kolibici, za katero bi lahko rekel, da je med podiranjem vase obstala v času, pa dolge debate s saduji, ki ob Gangi skoraj brez premora polnijo svoje pipe – čilume, s katerimi sem se sporazumel o marsičem, čeprav nisem znal dosti več kot pozdraviti z "namaste". V isto kategorijo spada tako s hupami organiziran prometni kaos kot paničen tek otrok v narodnem parku na meji med Karnatako in Tamil Nadu, ko so prvič uzrli našo bledo kožo. Ob branju knjige na strehi hiše v Orchi so se mi na dva metra neslišno približale tri opice, ki sem jim v zameno za pogled na njihove ostre podočnike z veseljem odstopil pravkar kupljen ananas. Več miru sem našel na severovzhodu, v Meghalaji, kjer pade največ dežja na svetu in so domačini morda prav zato začeli spletati zračne korenine velikih fikusov, ki se v več sto letih z enega na drugi breg reke povežejo v nepremagljiv živ most.

Na katerem potovanju ste stkali najpristnejši stik z domačini? Za razliko od turistično oglaševanih krajev gotovo ponujajo pristen stik odročne vasice, kamor redkeje zaide popotniška duša. Na svojih poteh sem jih med drugim srečal v Maroku, kamor smo pred nekaj leti odleteli z Živo in Matejo. Okvirni boben bendir, ki sem ga že kmalu po začetku poti kupil od domačina, je padel v oko marsikateremu glasbeniku, ki ga je takoj prijel v roke in pospremil z raskavim glasom, pa tudi gruči ženic, ki jih je morda spomnil na poročno rajanje izpred let in so hitele v kozarčke nalivati od sladkorja in mete gost čaj. Ob takšnih trenutnih, a vendar dobrovoljnih priložnostih sem na svoj mali zvočni snemalnik ujel tako glasove v nerazumljivem govorjenju kot tudi petje. Z velikim veseljem so na svoja doma izdelana glasbila zaigrali poulični strički v večjih mestih. Zdi se, da je včasih le treba izkazati zanimanje za preproste stvari, s katerimi ljudje živijo, in do prijateljstva ni več daleč.

Z zasedbo Horda grdih oživljate ljudsko glasbeno tradicijo vrste držav. Katera vam je poleg slovenske najbliže?

Vsekakor glasba sosednjega Balkana. Za razliko od drugih članov Horde grdih sem se sam na Balkanu potepal le po Bosni in v duetu z Živo kolesaril iz Makedonije do Krete, torej čez Grčijo, od koder izvirata dve pesmi starega grškega "undergrounda" Rembetiko, ki ju igramo. Na žalost pa v tem lanskoletnem "bicikliranju" nisem imel dosti možnosti stika z glasbeniki.

Večino glasbe, ki sem jo imel srečo spoznati na potovanjih, ne igram, saj gre poleg poznavanja glasbil v velikem delu tudi za kulturno drugačnost, ki se je ne da naučiti. Od številnih naj omenim maroško gnawo, ki se kot trans uporablja za zdravljenje in ob kateri sem s poslušanjem doživel ene najsrečnejših trenutkov.

Na ulici poustvarjate glasbo, ki je tam tudi nastala. Ste razen na ljubljanskih zaigrali še na ulicah katerega drugega, tujega mesta?

Na afriški kalimbi, ki sta priročni za kolesarske podvige, sem nekaj dni igral pred vhodom v arheološko nahajališče Festos na Kreti, kamor se je vsak dopoldan pripeljalo več avtobusov turistov, na drugih potepih pa sem glasbo raje poslušal. S srednjeveškim madžarskim glasbilom, s katerim me lahko srečate na ljubljanskih ulicah, bi me ob priložnosti zanimalo zaigrati tradicionalno glasbo kakšne dežele.

Katero ljudsko glasbilo, ki ste ga srečali na potovanjih po Indiji, Maroku, Maliju in Grčiji, se ponaša z najnenavadnejšo popotniško prigodo v vaši družbi?

V Indiji sem v enem tednu na ugodno ceno zbarantal godalo sarangi, v Maliju pa iz gore kalabašev – velikih buč, ki se uporabljajo predvsem za delo z vodo in presejanje zrnja – izbral kakšen ducat najbolj trdnih, ki še služijo kot "vodni bobni". Maroški bendir ima še po nekaj letih zelo poseben vonj po kozji koži in si je s tem doma prislužil posebno mesto. Za malijsko harfo n'goni sem poprosil kar belgijskega prijatelja, ki kožo na buči bolj napne, tako da jo lahko igram tudi v našem vlažnem podnebju, vsekakor pa me spomni na deželo Dogonov na severovzhodu Malija, kjer so nekega večera fetišerji glasbilo uporabljali za glasbeno spremljavo svojih čarovnij. Med drugim se je v praznem loncu naenkrat pojavilo kuhano meso in je odrezan jezik prostovoljca po krajšem ogledu udeležencev spet pristal v ustih, brez vsakih posledic.

V vaši glasbeni "delavnici" je nastala vrsta zvočil in glasbil sveta. Zvoke katerih dežel ste tako ustvarili v Sloveniji?

V primerjavi z originalno izdelanimi glasbili bi omenil le preprosto izvedbo indijskega khamaka, ki je nekakšna mešanica brenkala in bobna, pa bambufon, ki spominja na afriški balafon, le da je sestavljen iz bambusovih palic, in iz vrat stare omare izdelano etiopsko begeno.

Katera jed na potovanjih je najbolj vznemirila vaše okušalne brbončice?

Maroški tajin. V glineni posodi, ki deluje kot pečica, s posebnimi začimbami pripravljena zelenjava, ribe … brez komentarja.

Na kateri festival bi to poletje napotili slovenske glasbene navdušence, ki hrepenijo po nečem drugačnem?

Zelo priporočam festival Etno Hist(e)ria od 12. do 14. julija v Gračišču, kjer bo več kot 200 glasbenikov, lutkarjev, slikarjev, komedijantov, pravljičarjev, scenografov in plesalcev z vsega sveta istrski gozdič spremenilo v pravljično deželo. Pravijo, da se bo na odrih predstavilo več kot 50 dogodkov, med grmovjem, na drevesih in na poljih pa se bodo odvijale lutkovne predstave, filmi, umetniške inštalacije, razstave in druga presenečenja.