Mesto, ki je nekakšen zrcalni odsev Kranjske Gore čez mejo, smo nekoč poznali predvsem po tržnici z usnjem, medtem pa je postalo resno turistično središče.
Trbiž, po italijansko Tarvisio in po furlansko Tarvis, je zrasel iz naselja fužinarjev, ki naj bi mu po trditvah nekaterih tudi dali ime (prišli so iz Trevisa). Po drugi razlagi mu je ime dalo keltsko pleme Tavriskov, Slovenci pa se strinjamo, da je ime popolnoma slovensko. Trbiž naj bi namreč izšel iz besede trebež, ki pomeni očiščen prostor sredi gozda, kjer so zgradili mesto. Kakorkoli že, Trbiž je bil nekoč predvsem slovensko in nemško mesto, med drugo svetovno vojno pa se je sestava prebivalstva spremenila v prid Italijanom. A še vedno se na ulicah, predvsem pa v trbiških trgovinah, govori v vseh treh jezikih.
Zakaj tja?
Trbiž je dolga leta Slovence privlačil s tržnico usnjenih izdelkov, seveda predvsem usnjenih jaken – verjetno se v vsakem slovenskem gospodinjstvu valja kakšna "lederca" iz Trbiža. V času nakupovalnih središč, instant mode in umetnega usnja je trbiška tržnica sicer malce utonila v pozabo, a je še vedno tam. Veliko pomembnejši pa je medtem v Trbižu postal turizem, predvsem zimski, še posebej odkar so leta 2003 (uspešno!) gostili zimsko univerzijado, v zadnjih letih pa več tekem za svetovni pokal v alpskem smučanju.
Zakaj zdaj?
Ta konec tedna bo Kranjska Gora gostila pokal Vitranc, v okviru katerega se bodo najboljši alpski smučarji pomerili v veleslalomu in slalomu. Nedvomno bo dogodek pritegnil množico obiskovalcev, zato tistim, ki se želijo gneči izogniti, priporočamo skok v sosednji Trbiž, kjer je za navdušence nad zimskimi dejavnostmi več kot dobro poskrbljeno.
Kaj početi?
Prav posebna zimska poslastica so v Trbižu vožnje s pasjimi vpregami. V mednarodni šoli pasjih vpreg, ki domuje blizu Fužinskih jezer nedaleč od Trbiža, se lahko preizkusite kot voznik vprege ali pa sedete na sani, vožnjo prepustite izkušenejšim vodnikom psov in uživate v naravi, ki brzi mimo vas. Sliši se nenavadno, a pasje vprege so v Trbižu resna zadeva. Sem jih je pripeljal Ararad Khatchikian (eksotično ime je "zakrivil" njegov armenski oče), ki je tudi ustanovitelj šole pasjih vpreg, v svoji karieri pa se je udeležil številnih tisočinvečkilometrskih ekspedicij z vlečnimi psi.
Če se po snegu raje poganjajte sami, pa kar smučke na noge, alpske ali tekaške. Trbiž se lahko pohvali z 32 kilometri prog za alpsko smučanje, za tek na smučeh pa je na voljo kar 60 kilometrov prog. Te potekajo tudi po čarobnem Trbiškem gozdu, ki je s 24.000 hektarji površine največji italijanski državni gozd. Za "freestyle" smučarje pa je poskrbljeno v snežnem parku Tarvisio Gold Snow Park.
Kaj pa okolica?
Dnevi so se že precej podaljšali in zato boste imeli dovolj časa, da si ogledate še katerega od kotičkov v okolici Trbiža. Za prijeten sprehod se odpravite do katerega od okoliških ledeniških jezer. Nedaleč od Trbiža v smeri Kranjske Gore boste naleteli na Mangartski oziroma Belopeški jezeri, v smeri prelaza Predel pa se skriva turkizno Rabeljsko jezero.
V smeri zahoda je v ledeniški Kanalski dolini več slikovitih vasic, kot so Valbruna (po slovensko Ovčja vas), Malborghetto (Naborjet) in Camporosso (Žabnice). Iz Camporossa se lahko z gondolsko žičnico odpeljete v gorsko vas Višarje oziroma Svete Višarje, znano romarsko središče in smučišče.
Kaj kupiti?
Seveda je najočitnejši odgovor usnje. Odpravite se na pokrito tržnico (razen v nedeljo, ko je zaprta) in se sprehodite med prodajalci. Izkušeni kupci pravijo, da lahko cene z dobrim barantanjem zbijete tudi za polovico, in morda boste kot spominek domov prinesli novo usnjeno jakno.
Če imate raje fiksne cene, pobrskajte po dveh glavnih trbiških ulicah, kjer boste našli butike z oblačili bolj ali manj znanih blagovnih znamk.
Kaj pojesti?
Trbiž z okolico ima kar nekaj restavracij, ki jih priporočajo italijanski in tudi mednarodni kulinarični vodniki. Priporočamo restavracijo v hotelu Renzo v Valbruni, pa simpatični penzion Ex Posta, ki domuje v stavbi nekdanje pošte na cesti iz Trbiža v vas Coccau (Kokovo), za zgodovinsko lekcijo o prvi svetovni vojni pa obiščite gostilno Da Giusi v Malborghettu, kjer je burna vojaška zgodovina teh krajev navdihnila tudi jedilni list.
Posebne omembe so vredne vinoteke in delikatese, kakršnih pri nas praktično ni, v Trbižu pa jih je kar nekaj v samem središču mesta. Tam si lahko naredite zalogo sirov, salam, kakovostnih balzamičnih kisov, testenin vseh barv, oblik in okusov ter različnih vrst polnjene in vložene zelenjave, v vinotekah pa najdete kakšnega dobrega italijana, s katerim boste vse to poplaknili.
2
