Potovanje po Maroku skozi oči petletne Katalene

Ko sem jo pomirila, da vsi otroci v Afriki niso lačni – ker je zelo izbirčna pri hrani, seveda v vzgojne namene izkoriščam Unicefove pozive k pomoči otrokom – se je začelo. "Mami, kolikokrat še spimo, pa gremo?" sem poslušala zadnje tri mesece pred odhodom.

No, pa je končno napočil tudi ta trenutek. Potovalna mrzlica ji ni dala spati, brez težav je vstala ob treh zjutraj, saj nas je čakala vožnja z avtomobilom do letališča v Bergamu v Italiji. In ne, na poti ni spala, ves čas je neumorno čebljala: "Ali bom lahko nosila kratke rokave? Ali bomo šli v puščavo? Ali bom lahko jezdila kamele? Kako me bodo tam razumeli?"

Potovanje, ne počitnice Katalena je sicer navajena potovati, pri svojih letih je bila že v 13 državah, tudi z letalom se je že peljala, a tokratna dogodivščina je bila drugačna. Tokrat smo šli na 12-dnevno potovanje, ne na počitnice. Atraktivna dežela ponuja kombinacijo tako modernih kot starih oziroma kraljevskih mest, kot so Fes, Meknes in Marakeš, od visokega Atlasa do puščavskih sipin ... Najbolj privlačne so maroške kasbe med visokim gorovjem in puščavo, kjer si sodobnost in tradicija podajata roko na vsakem koraku, prav povsod pa je mogoče čutiti prisotnost Berberov, avtohtonih prebivalcev.

Zgodnje vstajanje, težak nahrbtnik in veliko hoje Vse to je vključevalo rano vstajanje, težek nahrbtnik, veliko hoje, vožnje z različnimi prevoznimi sredstvi, precej ogledov, tudi takšnih, ki bi sem jim petletniki zagotovo raje izognili. Pot nas je seveda najprej vodila v kraljevski Marakeš, kjer smo bivali v družinskem hotelu v središču medine oziroma starega dela mesta. Sicer nismo ljubitelji hotelov, raje si najamemo stanovanje, a ker je bilo ugodno …

Navdušena nad bazenom v hotelu, ki je bil le za okras, nad sobo, v kateri smo imeli nad posteljo pravi baldahin, nad teraso, kjer smo se ob zajtrku nastavljali jutranjemu soncu, in nad mirom, ker za debelimi zidovi niti ne slutiš, kakšen vrvež se dodaja na ulici, je bila gneča na glavnem trgu zanjo pravi mali šok. A kaj, ko se za vsakim pogledom skriva nekaj, česar do zdaj ni videla.

Kameleoni, kače, opice, kamele … Ženske v dolgih plaščih, ki jim ruta prekriva lase, mnogokrat tudi obraz, moški, vrvež, zaradi katerega se je tesno oklepala mamine oziroma očijeve roke, da se v gneči ne bi izgubila, otroci njenih let, ki so za preživetje prodajali papirnate robčke, na skrivaj vodili turiste po mestu ali prodajali plastične igrače, brezdomci, mame, z otrokom v naročju, stisnjene v kakšen kotiček in z iztegnjeno roko. Pa na stotine majhnih delavnic, trgovinic, izza vsakega ovinka nov ovinek, za vsako stojnico nova stojnica s sveže stisnjenim pomarančnim sokom, s suhim sadjem, oreščki, mesom, živimi piščanci, vsem, kar ti pade na misel.

"Glej, mami, nič ti noče, lahko ga vzameš," Katalena iz svoje roke na mojo dlan položi majhnega kameleona, ki se sicer skriva v eni do steklenic, posodic s svežimi začimbami. Le streljal stran se ji okoli vratu znajde kača, čemur sledi precej trpek nasmeh na fotografiji, a navdušena nad tem, da je pobožala božala tudi opico, ki jo ima eden od domačinov na vrvici, našteva, katere živali je videla. "O, zdaj pa vem, kam odletijo štorklje pozimi," nad prizorom med ogledom ene od palač osupne deklič.

Zmagal je McDonald's Hrana igra v življenju Katalene zelo pomembno vlogo, pa ne zato, ker bi bila kakšna svetovljanska gurmanka, temveč zato, ker je tako presneto izbirčna. V Maroku ji je najbolj teknilo tisto, kar pripravljajo na stojnicah sredi trga, tako je nekajkrat uživala v rakcih, lignjih, krompirčku, težava pa je nastala takoj, ko smo sedli v kakšno restavracijo, kjer običajno ponujajo le tradicionalne krožnike. Tudi če je dobila na krožnik piščanca s kuskusom ali pečenim krompirčkom, ji ni šlo najbolje, začimbe ji namreč ne dišijo. Še dobro, da so tu pomarančni sok, mandarine… In da, v novem delu Marakeša smo odkrili tudi McDonald's, nagci so izginili v hipu.

Izlet v prijetno Essauiro, ribiško mestece ob Atlantiku, je postregel tudi z ogledom ročne izdelave arganovega olja, zaradi katerega večina maroških žensk ne pozna tegob prezgodnjega staranja. In čeprav ji zabičam, da se na peščeni plaži, kjer se majhni in malo večji otroci podijo za žogo, ne sme sezuti, kajti kljub sončnim žarkom pač preprosto ni za v vodo, je ta del seveda namerno preslišala. S privolitvijo očija, seveda.

Tridnevni izlet do Sahare Pot nas je iz toplega Marakeša skupaj s 15 sopotniki ponesla v sotesko Dades v visokem Atlasu. Nič hudega, da ovinkasta cesta povzroči slabost, ki jo je treba spraviti na plano, vsak postanek postreže z nečim novim. Pa naj bo to maroški Hollywood, kjer so Američani v eni od zidanih naselbin posneli večino filmov, kjer je v ospredju scena s puščavo, visoke gore, ki se kakor zguban pitbulov mladič dvigajo nad palmami, ali pa sprehod med zelenimi vrtički do hiš Berberov, kjer se izve vse o ročni izdelavi preprog, v mrzli reki, ki jo prečimo, pa domačinke perejo perilo, vse do prenočitve v hotelu, kjer na nadmorski višini 1600 metrov v sobah ni gretja. Da ne bi česa zamudila, je vestno sledila vodnikom.

"Juhu, kamele bomo jahali!" v Merzugi avtobus navdušeno zamenjamo s kamelami. "Ne morem verjeti, a te kamele ves čas samo kakajo in lulajo?" se med počasnim premikanjem na kameljem hrbtu po puščavskih sipinah v sončni vzhod muza Katalena. Po uri in pol prispemo v tabor, kjer nas štirje beduini, ki skrbijo za nas, udobno namestijo v osrednji šotor, pripravijo čaj in večerjo ter se ob bobnih in še nekaj instrumentih poveselijo z nami.

Pogled na preprogo zvezd in drčanje po saharskih sipinah Kataleno glasba predrami, noge jo kar same ponesejo na sredo šotora, kjer zapleše. In ko smo že mislili, da nas čaka le še pogled v neskončno morje zvezd in mlečne ceste, nato pa zaslužen počitek, je sledil vzpon na sipino. Korak naprej, dva nazaj, pesek se ne le udira, temveč ti skozi majhne špranjice do vrha napolni čevlje. Tako je korak še težji … Zato pa poležavanje na vrhu sipin postreže z epskim pogledom in razgledom. In pot nazaj? Carsko, drčanje po riti, ki mu sledi spanje dojenčka pod 14 debelimi odejami. Sončni vzhod dočakamo na hrbtih kamel, ki nas pred sedmo vrnejo v realen svet.

Na 450 kilometrov dolgo pot v taksiju s sedmimi potniki Tu se je naša pot s sopotniki končala, saj smo šli v Fes. Tokrat s taksijem, starim mercedesom, ki ga je taksist prižgal tako, da je odprl pokrov motorja. In ne, štirje nismo bili dovolj, da bi se premaknili, zato smo za približno 450 kilometrov dolgo pot čakali še dva potnika. Trije spredaj, štirje zadaj. Ovinki so ponovno povzročili slabost želodca, sonce pa je oči prisililo, da si spočijejo.

Fes je osupljiv, leseni tramovi podpirajo hiše med ozkimi ulicami, ki datirajo tudi v leto 800. Naše stanovanje razkriva čudovit pogled s terase, Katalena si takoj uredi svoj kotiček, v katerem nastajajo risbice s potovanja. Sledi izlet v čudovit Mekneš, vožnja z vlakom pa je v primerjavi s taksijem nebeško udobna.

Katalena: Dovolj imam ozkih uličic Zdaj je že navajena; zajtrku sledi odhod v mesto, kjer nas čaka celodnevno potepanje, ogled medine, uličic, tovarnice, kjer izdelujejo usnje. Ko vidiš, da se koža živali najprej nekaj časa namaka v golobjih iztrebkih, pri tem pa hlepiš po šopku mete (pa je bilo okoli 20 stopinj Celzija, predstavljajte si poletje in 50 stopinj), ki ti ga zaradi neznosnega smradu pomolijo pod nos, in vidiš, v kako težkih razmerah delajo, težko kupiš kaj usnjenega.

"Mami, kolikokrat še spimo, da gremo domov?" me deseti dan preseneti Katalena. "A ti bi šla že domov, a se nimaš lepo?" se začudim. "Seveda se imam, a imam dovolj teh ozkih ulic, ves čas se moram umikati osličkom, motorjem, ljudem, ki hočejo, da jim daš denar … To je prav tečno."

P.S. Oči ima prav, gre bolj za mamino videnje, kako je Maroko doživela Katalena.