Četrtek, 18. 2. 2010, 11.11
8 let
Pivci mleka so boljši ljubimci: Med amiši v Pensilvaniji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3
Mehkoba pokrajine v Lancastru v Pensilvaniji V spominu mi je ostalo, da so to ljudje, ki se zavestno odrekajo vsemu tehničnemu napredku, ki živijo brez elektrike, televizije, telefonov, avtomobilov. In v mislih mi je zrasel še en predsodek, da morajo biti to strašno resni in zadrgnjeni ljudje. Zadržan in resen, kot se za obisk takšnih ljudi spodobi, sem lani vpadel v njihov svet v Pensilvaniji. A povsod so me hitro razorožili z nasmehom in s preprostim iskrivim humorjem, iz katerega se je dalo razbrati, da se delajo iz mene in moje zadržanosti malo norca … Prespal sem pri eni od družin in naslednji dan me je domačin Abbey v sproščenem pogovoru popeljal po posestvu. Počasi sem spoznal, da so amiši sproščeni, zabavni in iskrivi. Do konca pa me je prepričal napis nad vrati mlekarne: Pivci mleka so boljši ljubimci.
Kdo so ti ljudje?
Amiši izhajajo iz Švice kot veja protestantske verske skupnosti. Leta 1693 jih ustanovi Jakom Amman, po katerem obdržijo ime. Preganjani v Evropi se v 18. stoletju preselijo v Severno Ameriko, kjer tako kot mnoge druge verske skupnosti najdejo svojo versko svobodo.
Danes je amišev po celotnih ZDA nekaj manj kot četrt milijona, največ v Pensilvaniji, skoraj 50 tisoč. Povprečno imajo po sedem otrok na družino. Govorijo samosvojo pensilvansko nemščino in veljajo za najboljše kmetovalce daleč naokoli.
Amiši so kristjani, saj so njihova verovanja in njihovi odgovori na dokončna vprašanja enaki kot pri drugih kristjanih. Kljub temu pa so skozi stoletja do teh odgovorov prišli po samosvoji poti. Osnovo vsega predstavlja Ordnung oziroma cerkveni red, ki predpisuje, prepoveduje in omejuje ter velja za vse člane skupnosti. Ponižnost in skromnost je osnovno vodilo vsega, prav tako tudi vdanost v usodo (God's will). Individualizma ni. Pomembnejša kot individuum je pripadnost skupnosti. Oblačila so predpisana in onemogočajo vsako izstopanje. Zavrača se vse, kar je pretirano razkošno oz. kar je nepotrebno v normalnem življenju. Obleke imajo lahko gumbe in naramnice, ne smejo imeti zadrg. Poročeni moški imajo brade, brki so prepovedani. Molijo v hiši enega od članov, ker bi sama cerkev kot objekt predstavljala nepotreben luksuz in strošek.
Ker se je včasih težko ali pa nesmiselno upirati vsem novostim, amiši sprejemajo nekatere od modernih pridobitev, sploh tiste, ki jim omogočajo sodobno kmetijstvo in jih kljub temu ne omajejo v njihovi veri. Čeprav si zvečer svetijo z oljenkami, dovoljujejo električne molzne stroje. Telefon je dovoljen, vendar samo za nujne odhodne klice, aparat ne sme biti v hiši. Po potrebi lahko najamejo avtomobil, ki mora biti črne barve. Računalnika ne zavračajo, a ga uporabljajo samo za določene projekte pri pospeševanju kmetijstva. Pri kmetovanju se tudi ne odrekajo umetnim gnojilom in pesticidom. Nedelja je gospodov dan in na ta dan se dela samo tisto najnujnejše, nahrani živino. Izrecno je prepovedano ob nedeljah trgovati.
Amiši se striktno upirajo vsakemu nasilju, zato tudi zavračajo orožje in vojaško službo. Od države neradi sprejemajo kakršnokoli pomoč, primerno temu se upirajo tudi plačevanje davkov. V blagajno svoje zvezne države še plačujejo, medtem ko niso pripravljeni dajati denarja federalnim davkarjem. Zdravstvene pomoči načelno ne zavračajo, kljub temu poskušajo večino bolezni pozdraviti s svojimi domačimi zdravili. Šole obiskujejo, več kot na izobrazbo pa dajo na preprosto človeško modrost.
