Nina Vodopivec: Nina pevka je še kako živa!

Vas nemiren popotniški duh spremlja že od otroštva? Nemiren duh, ja. Spremlja in navdihuje me že od malih, hitrih nog.

"Moje življenje razburkan je ocean, valovi me vedno mečejo drugam …" Na katere obale so vas odložili v letih po Tabujih? Vse življenje je bilo potovanje. Devet let s Tabuji, potem samostojno po ameriški celini – zahodna polovica ZDA, Mehika, Jamajka, Kuba, Kostarika, Panama, Peru, Bolivija, Argentina, Brazilija.

Štiriletno potepanje po Ameriki ni bilo le raziskovanje nepoznanih dežel in kultur, ampak tudi brskanje po notranjih zakladnicah. Katere zaklade ste našli na drugi strani luže? Potovanje se je začelo z mislijo o spoznanjih novih kultur, neznane Zemlje, vendar se je po enem letu "turistikovanja" izkazalo, da potujem zaradi drugih vzrokov, tistih pod kožo. Bolj spoznavanje Nine, kaj vse je. Izkušnje, ko si sam v neznanem, ti utrdijo kožo in pokažejo, iz kakšnega testa pravzaprav si. Poleg vsega notranjega pa še vedenje, da je dejansko vse mogoče!

Bi za katero svoje popotniško doživetje še posebej izpostavili, da je nemogoče mogoče? Hm … prav za vsa?! Od iskanja grizlija v Skalnem gorovju, sanjarjenja o bivanju z Indijanci in jezdenja pinto konja brez uzd ob Velikem kanjonu do ljubezenske pravljice v Mehiki, potapljanja v Belizeju, šamanskega potovanja v Peruju, divjega plesa in kongov v Braziliji … Predvsem pa, kako je nemogoče mogoče v Sloveniji, da bom spet ustvarjala glasbo in jo delila.

Torej je ta pot v tišino, v divjino, kot so lahko posvečene duše že slišale v vašem prihajajočem singlu Ti, v vas znova prebudila pevko? Pot v tišino, z doma v divjino, kje si? je začetek pripovedovanja, ki se pripravlja v glasbeni obliki. Veselim se spoznanja, da si preprosto želim peti in v Mladinskem centru Celje je bil to majhen poskus, da vidim, kaj se po sedmih letih nekoncertiranja zgodi z Nino, ko zapoje ljudem. Super je bilo in ja, tista Nina je še kako živa!

Kdaj ste se na potovanju počutili resnično ogrožene in kje tako sprejete, da bi lahko kar ostali? Ena prigoda se je zgodila v Veracruzu v Mehiki, kjer smo s prijatelji prenočili ob jezeru in se ponoči zbudili s pištolo, naslonjeno na senca. Situacija, ki je zbudila bojevnike in odgnala nepridiprave brez plena. Takrat sem spoznala neustrašnost. Smešno, prav Mehika je tista, ki me je popolnoma osvojila in verjamem, da se kmalu spet podam tja. Rada delim, da po mojih izkušnjah ni nevarnih držav, so le nevarni strahovi v nas samih, ki privlačijo, zbudijo določeno dogajanje. Če je notranja naravnanost pogumna, potem se vam kaj hudega ne zgodi oziroma se še tisto potencialno hudo spremeni v dobro.

Kje ste doživeli najčarobnejši sončni vzhod? Hm … Najbolj čutni so v goloti kože, na pesku pred oceanom … mmm … A sončni spektakli so neprimerljivi, vsepovsod. Veličastni so!

Ste ob vseh "latinosih", radodarnih s komplimenti, postali samozavestnejša ženska? Haha, ja. Na potopisnem predavanju v Celju sem puncam omenila, da je ob pomanjkanju samozavesti hitro in učinkovito potovanje v Mehiko, kjer je dvigovanje samozavesti romantično, v Braziliji meseno, v Peruju – mistično. Izberite!

Katera oseba, ki vam je prečkala pot na potovanju, vas je najbolj zaznamovala? Vse v eni. Osupla pa sem bila nad čistostjo "pozabljenih" ljudi v Peruju, Quieros, ki živijo nad pettisočaki. Neverjetno! Ob njih prepoznaš našo zamaknjenost in izgubo naše prvinske naravnanosti. Navdihnjena!

Kam bi na potovanje napotili nekoga, ki bi znova rad začutil bitje srca matere narave? V Peru, Cusco. "Izgubite" se v gorah, sami z naravo!