Petek, 5. 2. 2010, 13.12
8 let
Nad mestom – Polhograjska Grmada
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Zimska pravljica pod vrhom Polhograjske Grmade In ker ima vse skupaj zelo omejen rok trajanja, je najbolje, da kar takoj zaprosite za dan dopusta in se jutri v poznem jutru odpravite od doma. Najprej do Medvod, po stari cesti proti Loki, pred vasjo Sora pa levo v dolino Ločnice. Že tam vas bo pričakalo v čipke oblečeno drevje in z ledenimi svečami okrašen potok. Potem pa samo naravnost po dolini ter v klance in na vrhu, kjer piše Katarina, na parkirni prostor in pot pod noge. Gamaše pridejo prav. Saj je shojeno, a z njimi laže zaplavaš po snegu, sploh navzdol.
Polhograjska Grmada, ki ji do 900 metrov manjka samo en meter, ni najvišji vrh po domače Polhograjcev. Je pa zagotovo najbolj razgleden in obiskan. Nanjo vodijo poti z vseh strani; lahko jo obiščeš kot samostojen cilj ali pa jo povežeš v verigo vrhov na poti iz Škofje Loke proti Ljubljani. Ali pa iz Polhovega Gradca proti Medvodam.
Tudi za Grmado je značilno tisto, kot za ostale Polhograjce; dolgi razgledni hrbti, ki se ob straneh spuščajo v grape, tam gori pa jih je eno samo sonce. Eden od takšnih vas v dobri uri pripelje s Sv. Katarine naravnost na vrh.
Naravnost pa ne pomeni tudi po ravnem. V zadnjem delu vas čaka kratek, a strm del. Ko z vrha pogledate proti jugu, ugledate pod seboj pobočja, ki vodijo proti Mali Grmadi in ki že skoraj malo spominjajo na visokogorje. Vse se podira in kruši. To so dolomiti, po katerih je Polhograjsko hribovje tudi dobilo enega od svojih imen: Polhograjski Dolomiti. Na drugo stran, z obrazom proti Tošču, pa Grmada kaže še resnejši obraz, previsno steno, resda le par metrov visoko, a kljub temu steno, ki je ne more vsak zlesti – tu notri je imel Pavle Kozjek, domačin iz Polhovega Gradca, celo svojo prvenstveno smer!
Na vrhu je prijetno posedeti, in če vas mraz ne bo prehitro pregnal dol, potem se naužijte razgleda na zamegljeno Ljubljano na eni strani in stotine gorskih vršičkov na drugi. Čeprav v Ljubljani mislimo, da se kopamo v soncu, pogled od zgoraj v kotlino kaže drugačno, precej bolj zamegljeno sliko. Dol prideš hitreje kot gor. En, dva, tri si že na Katarini na vročem čaju v eni od treh oštarij.
