Na Adamov vrh soncu naproti

Svetlobna ogrlica v kot oglje črni noči Rana ura, zlata ura, vajenci pokonci – ob 1.50. Slabe pol ure pozneje sedemčlanska posadka zehajočih že zakoraka v temo. Iz kot oglje črne teme se svetlika le svetlobna ogrlica, kajti romarska pot iz Dalhousieja na Adamov vrh je vzorno osvetljena, saj se večina romarjev in turistov z neskončnim stopniščem spopada ponoči. Z višine 1270 metrov te do vrha, ki zbere 2243 metrov, čaka okrog 5200 stopnic – verjemimo na besedo, saj štetje ubija voljo do vzpona.

Stopinja Adama, Šive ali Bude? Nočni hlad objame kmalu pregreto telo, kljub temu se prileže skodelica vročega črnega čaja z mlekom, ki ti da krila. Stopnico za stopnico grizeš v strmino, občasno se korak ustavi, saj pljuča zahtevajo več kisika naenkrat. Bolj se vzpenjaš, strmeje postaja in vrste romarjev se gostijo, tako da se proti vrhu vije le gromozanska človeška gosenica, v kateri posamezni starejši romarji celo pojejo – kapo dol! Od sivolasih ženičk do mož utrujene kože, ki jih v višave nese globoka vera, pa družine z malčki, ki so komaj zlezli iz plenic, proti vrhu sopiha še cela četica mladostnikov, mednje pa je pomešana tudi pisana nabirka turistov. Nekajkrat stonoga japonk, bosih stopal in športnih čevljev se poti proti vrhu s skupno željo: pričakati sončni vzhod na sveti gori.

Ozeleneli razglednik na jugu hribovskega dela Šrilanke je romarska pot že več kot tisočletje. Skalna vdolbina na vrhu je za muslimane prva stopinja Adama po izgonu iz raja, od koder izvira poimenovanje Adamov vrh, hindujci si jo razlagajo kot stopinjo boga Šive, za budiste, ki vrh poznajo pod imenom Sri Pada, pa je skalna vdolbina odtis Budove noge. Obstaja še eno ime: Samanalakande – gora metuljev, saj naj bi sem prihajali umret krilati lepotci.

Zlatnik na nebu Po treh urah grizenja kolen pa veličastna nagrada za trud: razgled, ki v barvah prebujajočega se dne odstira tančico hribovske dežele proti vzhodu in v globino bežečih pobočij proti zahodu, kjer se v daljavi lesketa Indijski ocean. Donenje zvona razkriva, kolikokrat je posameznik že obiskal sveto goro in tvoj sramežljivi udarec se kar skrije pred udarci domačih romarjev, ki kar ne nehajo vleči vrvi – sedemkrat, osemkrat, devetkrat, desetkrat. Gneča na vrhu postaja neprehodna, saj se urni kazalci približujejo magični uri 6.30, ko se sonce izvije iz primeža oblačne pižame in rdeče razžari obzorje in jezero v globini. Oči budistov so uprte v zlatnik na nebu, njihove roke sklenjene v molitev in čas je za jutranjo daritev bogovom.

Ko sonce zleze na obzorje, nepregledna množica "napade" strmo stopnišče in pridno izgublja višinske metre. Šele ob belem dnevu se zaveš, v kakšno strmino si lezel ponoči. Med slalomiranjem v dolino občuduješ plapolanje budističnih molilnih zastavic in pogled se občasno ustavi na kakšnem gromozanskem kipu Bude. Na polovici sestopa se osuplo ozreš čez ramo, kjer nad hribovskim zelenjem kraljuje koničast vrh, ki misli brž ponese v domovino, saj spominja na Svinjak nad Bovcem. Le še ciljna strmina te čaka, ponekod prepletena z belimi nitmi, ki jih budisti vozlajo, da tako utrdijo svojo vero, ob vznožju pa je – ob pogledu na oddaljeno sveto goro – čas za osvežujoč kokosov oreh.