Ksenija Čermelj: Pakistan – ljubezen na prvi pogled

Indija se zdi vaša druga domovina, tam ste preživeli tri leta in tja se vedno znova vračate. Zakaj vas privlači kot magnet?

Indija ne pusti prav nikogar ravnodušnega, različni pa so pogledi nanjo. Privlačna je najbrž zaradi tega, ker je neverjetna. Je večplastna, kompleksna, zelo prepletena in seveda velikanska. Prav zato jo je sprva težko razumeti. Ko prvič stopiš na indijske ulice, vidiš kaos, umazanijo, promet, revščino, vse mogoče živali, umiranje, slume … Ta prvi šok doživi prav vsak in se mu je težko izogniti. Na drugi strani te prvotne kulise je zelo zapleten sistem kulture, številnih religij, jezikov, etničnih skupin, barvitosti, kast, politične opredeljenosti, sodobnega napredka … Na koncu pa še zvrhan vrč znanj in modrosti, ki uči o tolerantnosti, spoštovanju, spontanosti, raznolikosti in kako s polno žlico živeti življenje – tukaj in zdaj. Mogoče je ravno kombinacija vsega tega razlog, zakaj se ljudje v Indijo vračajo. Včasih se prav zaradi potovanja po Indiji življenje postavi popolnoma na glavo. Meni se je. Po prvotnem šoku sem jo začela raziskovati, poskušam jo razumeti in tam se počutim kot doma. Da bi jo popolnoma razumela, pa nisem ravno prepričana, da je eno življenje dovolj.

Dve leti ste živeli tudi v Pakistanu. Kako ste prvoosebno doživeli deželo, ki v svetovnih medijih ne uživa ravno visokega ugleda? Podoba o Pakistanu, ki nam jo kažejo mediji, je vse prej kot pozitivna in velikokrat zelo izkrivljena. Pakistanci se močno držijo tradicije; med to sodi tudi gostoljubje, ki je včasih resnično neverjetno. Meni je k srcu prirasel severni Pakistan, kjer prevladujejo visokogorski masivi Hindukuša in Karakoruma. V strnjenih dolinah je življenje tamkajšnjih prebivalcev zelo preprosto, izjemno trdo in tradicionalno, pokrajina pa fascinantna; in kakršna je pokrajina Pakistana, ravno takšni so njeni prebivalci. Divji, preprosti in izjemno gostoljubni. Velikokrat v šali povem, da je bil Pakistan ljubezen na prvi pogled. Ko v Sloveniji predavam o Pakistanu, imam občutek, da so ljudje kar pozitivno presenečeni. Menim tudi, da je dolžnost vseh nas, torej popotnikov in raziskovalcev, opozarjati, kaj se v resnici dogaja po svetu, saj s tem prispevamo k nepopačeni podobi sveta oziroma, če bi simbolično dejala z drugimi besedami, ukrivljamo nastale zidove in iz njih gradimo mostove.

Kot kulturno antropologinjo in etnologinjo vaše zanimanje vedno in povsod zbujajo domačini. Kje ste se jim uspeli najbolj približati in kateri prebivalci vam ostajajo sladka neznanka?

Da me ljudje spremljajo povsod, je najbrž profesionalna deformacija. Naš svet ponuja zelo pestro in barvito paleto številnih etničnih skupnosti. Osebno me zanimajo tradicionalna, kulturno raznovrstna in lingvistično pestra območja. Prav takšen je tudi severni Pakistan, kjer sem preživela precej časa. Tam sem, takrat še kot podiplomska študentka, opravljala terensko delo med Kalaši, ki so poslednji staroselci in staroverci s Hindukuša. Živela sem z njimi, jedla njihov kruh ter z njimi delila zgodbe, radost in žalost. Poleg ohranjene tradicije, verovanja, ritualov, mitov … sta me presunila njihov neumoren boj za obstanek in zavedanje lastnih korenin in kulture, kljub temu da nimajo svojega pisanega jezika, živijo pa praktično brez elektrike, tekoče vode in gretja. Ob rekah si perejo perilo in se kopajo. Poleti je zelo prijetno, pozimi pa se temperature spustijo tudi do minus 20 stopinj. Preživeti v takšnih pogojih, v tej surovi pokrajini, je prava umetnost. Srečujejo se tudi s številnimi težavami glede posestva, imetja in počasnega izumiranja, a to je dolga zgodba. Nimajo praktično nič, gledano z našega zornega kota, a ti hkrati dajo vse, kar imajo. Imajo tudi dober smisel za humor in sploh ne poznajo bolezni, kakršna je, recimo, depresija. Tudi ne vedo, kaj je nespečnost in sploh ne poznajo besed za strah, superiornost, materialno bogastvo in lastnino. Moder in spoštovan je tisti, ki največ da, in ne tisti, ki največ ima. Tisti, ki največ ima, bi bil marginalec, kakršnih pri Kalaših sploh ne poznajo. Presunljivo, kajne? Vse to vodi človeka v lastno prevrednotenje. Menim, da bi se morala zahodna civilizacija učiti prav od prvobitnih skupnosti, sicer se bomo utopili v obilju, ki ga imamo, v kiču, v nepotrebnem razmetavanju vsega, tudi hrane. Poleg Kalašev so mi neznanka ostale številne etnične skupnosti, ki po večini živijo med Himalajo in Pamirjem, kot so recimo Kati, Wakhi, Šina, Brokpa, Burušo, Balti …

S kakšnim obredom so vas Kalaši sprejeli medse?

Veliko ljudi obišče Kalaše, a le malokoga resnično sprejmejo medse. Kalaši so mi sprva dali ime Intizar, kar dobesedno pomeni "počakati", saj so me morali čakati, ko sem pekla kruh, jim pomagala pri molži koz, hodila v gore, delala zapiske … Da sem resnično postala del skupnosti, sem šla skozi očiščevalni obred, tako imenovani šišao suček, ki se zgodi ob zimskem solsticiju. Ritual je zelo simboličen in bi potreboval daljšo razlago, saj je povezan z njihovim dojemanjem sveta in mitologijo. Sestavljen je iz treh elementov: vode, orehovega kruha in ognja. Najprej se skopaš v reki, ki je konec decembra resnično ledena. Nato moški sorodniki izvedejo obred v templju z orehovim kruhom, kadečo se vejo brina in ognjem. Po tem obredu nastopi sedemdnevni post s številnimi tabuji, kot na primer: ne smeš piti mleka, kaditi cigaret, jesti meda, piščančjega mesa, jajc, čebule in ne spati z možem. Če bi bila moškega spola, bi sodelovala še pri žrtvovanju kozličkov, kjer bi me poškropili z žrtvovano krvjo …

Katera država je trenutno na vrhu seznama še ne obiskanih držav, ki vas raziskovalno razvnemajo? Prvenstveno me zanima raziskovanje že znanega dela sveta, torej zanima me obrobje Azije, tako imenovanega Pamirskega vozla – severovzhodni Afganistan, vzhodni Tadžikistan, severni Pakistan in zahodna Kitajska. Nekje so pogoji raziskovanja še težji, temperature še nižje, hrane je bore malo in pogoji za življenje v zimskem času so skoraj neznosni. A bi se dalo marsikaj spremeniti za dostojno življenje, če bi jim oblasti omogočile, pa jim ne. V mislih imam predvsem Wakhanski koridor v severovzhodnem Afganistanu. Od neraziskanih kotičkov pa me najbolj vleče v Sibirijo, Tuvo, severovzhodno Indijo in določene dele Kitajske. Pa tudi na Balkan. Zanimajo me predvsem staroselci Balkana – Vlahi, ki živijo v Istri, Srbiji, Makedoniji in drugod. V Srbiji imajo najbolj ohranjene običaje, tako da bi se vsekakor podala prav tja.

Katere popotniške vrline in značajske lastnosti odpirajo vrata domov po vsem svetu?

Običajno je to pozdrav, stisk, srčnost, nasmeh ali nekaj fraz v tujem jeziku. Vse to je res, a tu gre za kratkoročna poznanstva. Če želiš, da te domačini res sprejmejo medse, je treba dlje časa preživeti med njimi, jih spoštovati, potem se bodo sami odprli. Znanje jezika vsekakor pride prav, da jih lahko razumeš in se z njimi tudi jočeš in smejiš. Smeh in igrivost pa odpirata vrata do vseh src, še posebej do otroških.

V koliko jezikih znate pozdraviti? Delite z nami kakšen eksotičen pozdrav!

V številnih, saj je učenje jezika za vsakega antropologa bistvenega pomena. V treh nenapisanih jezikih severnega Pakistana bom rekla: Pozdravljen/-a, kako si kaj? V jeziku kalašamun: Išpata baba/baj. Prušt ti aj e baba/baj?; v jeziku wahki: Salam. Čizole?; v jeziku burišaski: Salam. Be hal bila?

Ste ekoturistka?

V tej meri, da pri organiziranju potovanj, ki jih vodim, čim več pomagam lokalnim skupnostim, da dobijo denar ali pomoč brez posrednikov. Pri domačinih spimo, jemo, organizirajo nam trekinge … S tem jim vsaj materialno pomagam. Predvsem pa sem zagovornica odgovornega turizma in v tej smeri mislim v prihodnje še marsikaj storiti.

Nemogoče je mogoče – za katero svojo popotno dogodivščino bi lahko to rekli?

Mogoče za zgodbo iz Afganistana izpred desetih let, ko je bila tam velika kriza, v popotniških hotelih ni bilo vode, elektrike, bilo je mraz in nešteto minskih polj. Po svoji krivdi sem v Kabulu izgubila vso gotovino. Bančne kartice takrat niso delovale. O internetu zunaj novinarskih krogov si lahko samo sanjal. Torej sem ostala brez izhodne vize, s tremi dolarji, da si še hrane nisem mogla privoščiti, kaj šele nočitev v hotelu. Takrat sem živela pri domačinih, pri Paštunih, ki jih po televiziji po večini prikazujejo kot talibane. Gospodar me je gostil še dober teden, mi kupoval hrano ter plačal pakistansko vizo in taksi do meje. Toliko o "nevarnih" ljudeh, katerih neverjetnega gostoljubja ne bom nikoli pozabila. Zanimiva je mogoče tudi zgodba, ko sem prvič prišla v Pakistan, kjer me je domačin, ki me je srečal na ulici, povabil na čaj. Takrat sem bila zelo presenečena, ko mi je v angleščini začel citirati besedila Ivana Cankarja, Iva Andrića in Miroslava Krleže. Danes se velikokrat vprašam, koliko svetovno znanih pakistanskih pisateljev in umetnikov poznamo mi.

Dodobra ste prečesali tudi vrsto evropskih držav. Vam je katera od obiskanih dežel tako blizu, da bi jo lahko zamenjali za svojo domovino?

Zame je domovina tam, kjer me ljudje razumejo in kamor me vleče. Bila bi sebična, če bi izbrala samo eno. Tako da je moja domovina nekje med Azijo in Slovenijo.