Kot doma!

Po razpadu so se odnosi med Slovenci in Srbi občutno ohladili. Razlog: kaj drugega kot politika, ki združuje in razdružuje. V teh dneh bo minilo 11 let od začetka letalskih napadov zveze Nato na vojaške cilje v takratni Zvezni republiki Jugoslaviji, ki so leta 1999 v 78 dneh prisilili režim Miloševića k umiku s Kosova. Tamkajšnji Albanci so pozneje dobili svojo državo, Milošević pa je končal, kjer je – umrl je v haaškem zaporu. Žalostno in simbolično hkrati! In tudi v Srbiji, ki je izgubila še Črno goro, se je zgodila demokracija. Začelo se je znova tudi med Srbi in Slovenci. Srbija je na evropski poti, na kateri ji pomaga tudi mala, a pomembna deželica, katere cilj je evropsko integriran zahodni Balkan. To priznavajo tudi srbski politiki: nedavna odprava vizumov za srbske državljane je voda na mlin odličnega gospodarskega sodelovanja med državama. V Srbiji je registriranih kar 1400 slovenskih podjetij, slovenski letalski prevoznik Adria Airways pa je po dolgih letih vztrajnega čakanja – zaradi srbske zamere do naših stališč do Kosova – v začetku marca po 19 letih končno začel znova leteti med Ljubljano in Beogradom. Kako čas beži? Res, prišla je otoplitev med državama in narodoma. Težko verjeti. Ko se človek sprehodi po največjem in najlepšem parku v Beogradu – saj poznate Kalemegdan in trdnjavo, ki je bila v osemdesetih letih 19. stoletja spremenjena v park – potem se zave, da se ni nič spremenilo, samo starejši smo postali. Kako to drži? Na to se spomnim vedno, ko sem v Beogradu, ki že od nekdaj živi neko svoje, drugačno življenje. Kalemegdan, Ada Ciganlija, boemska Skadarlija in nore zabave na beograjskih splavih so tisto, kar privablja in pritegne.

Vse se odvija brez nervoze, v stilu "čekaj prijatelju, kud žuriš", in to je tisto, kar je drugače, zaradi česar Beograd živi polno nočno življenje. In tisti, ki ga ne pozna, mu je in mu bo žal. Čas ni več pomemben, pomembneje je vsakomur ponuditi, kar želi in si zasluži! Ste se že kdaj vprašali, zakaj trume Slovencev ob različnih praznikih, novem letu, pravoslavnem božiču in še kdaj tako množično drvijo v srbsko prestolnico? Na turističnih agencijah pravijo, da Beograd vabi in privabi s svojo drugačnostjo. Je to jugonostalgija, domačnost, kaj tretjega? Enoznačnega odgovora ni! Ko o tem, zakaj vse več in več Slovencev v zadnjih letih obišče Beograd in se ob tem znori tudi ob zvokih že skoraj ponarodele Cece ali Seke, pobaraš naključnega Beograjčana, preprosto skomigne z rameni in odvrne: "Pri nas se počutite kot doma!" Bo kar res. Domačnost in ustrežljivost gostiteljev sta že pregovorno znani. Zato ob obisku Beograda človek ne sme zamuditi večerje in zabave na Skadarliji. Ta nekdanja beograjska meka boemov in intelektualcev je že zdavnaj prerasla srbske okvirje. Ulica Skadarlija, streljaj od Terazij v samem središču Beograda, kjer se vse dogaja. Zdaj predvsem cilj tistih, ki radi dobro jedo in prisluhnejo ciganski glasbi, skratka odklopijo.

Človek se resnično sprosti in pozabi na vse križe in težave, ki jih prinaša vsakodnevno življenje. Prepusti se užitku, tako kot naša gostiteljica v enem od prestižnih lokalov v »skadarlijski« ulici. Da niso manjkali srbski »evergreeni«, je jasno. Kot je marketinško še kako dobrodošlo, niso pozabili niti na slovensko himno, in to v slovenskem jeziku. Gost je car in tega se v Beogradu še kako dobro zavedajo. Zato mnogi po skadarlijskem boemskem vzdušju v poznih jutranjih urah naslednjega dne končajo na norih zabavah na splavih. Da je maček žal obvezna nujnost, ne gre izgubljati besed.

Kot tudi ne gre pozabiti, da so Srbi najprej in predvsem verni pravoslavci, zato precej dajo na srbsko pravoslavno cerkev. Hram svetega Save je zato tisti simbol srbstva, ki se mu po navadi poklonijo tudi prišleki. Gre za tretjo največjo pravoslavno cerkev na svetu. Zanimivo je, da hram gradijo in obnavljajo že od leta 1984, med sodelujočimi podjetji pa je tudi slovenski Marmor iz Hotavelj. Ni ga če hotaveljski marmor, pravijo v Beogradu.

Kljub vsemu pa nikakor ne morejo pozabiti, da je Slovenija priznala neodvisnost Kosova. Zakaj in sploh zakaj tako hitro, se sprašujejo mnogi Beograjčani. Obliž na svežo rano je nedavna ukinitev vizumov tudi za srbske državljane, ki je sad prav slovenskih prizadevanj, ampak vseeno je bolje, s srbskimi sogovorniki ne začenjati političnih razprav, ker imajo vse enak epilog – Kosovo, ki je še kako krvaveča srbska rana. Čeprav je tudi res, da je razpad nekdanje države že zelo oddaljena preteklost. Da smo jo imeli, skupno preteklost namreč, pa je poleg vsega drugega še dodatni dokaz obisk letalskega muzeja na beograjski Batajnici. Slovenski letalski mitični junak Edvard Rusjan, ki je umrl v letalski nesreči, je zato pokopan prav v Beogradu, kjer se je nesreča tudi zgodila.

In v letalskem muzeju Srbi radi predstavijo tudi ponos nekdanjega jugoslovanskega letalstva in sploh naše tedanje letalske industrije. Orel je bil tisti, ki je letalski glas ponesel v svet. Ampak to je že druga zgodba, v drugačnem času in z drugimi akterji. Beograjčani raje povedo, da nas bo vsaj dvomilijonsko mesto očaralo in da nihče ne bo ostal ravnodušen. Drži! Beograd je zares nenavaden mozaik izjemno bogate kulture, zgodovine in naroda. Če ga ne spoznaš, ti bo žal!