SiolNET. Trendi Potovanja
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Janez Pretnar: Karibski melos je drugačen od zadržanosti bolivijskih gorjancev

3

termometer

Poznavalec Latinske Amerike že tri desetletja spremlja kolesje časa na velikanski celini, na zemljevidu katere mu ostaja le še prgišče belih lis, vsaka vrnitev pa mu prinese nekaj novega.

Več kot 30 let se že vračate v Latinsko Ameriko. Je na vašem latinskoameriškem zemljevidu ostala še kakšna bela lisa?

Res je, da se že več kot 30 let vračam v Latinsko Ameriko, ki pravzaprav obsega vse tri Amerike, saj Mehika severno od Tehuantepeške ožine sega tudi v Severno Ameriko. V začetku svojih potovanj tja sem bil bolj osredotočen na Mehiko, v 70. in 80. letih je bilo v Srednji Ameriki obdobje nemirov in državljanskih vojn, potem se mi je "odprla" Južna Amerika. Želja po spoznavanju teh, takrat eksotičnih predelov Zemlje, tudi Azije in Afrike, je tlela dolgo. Spomnim se, kako sem strmel v Brockhausov leksikon iz leta 1895, ki je bil nekakšna geografska relikvija v družinski knjižnici, podedovana po starem očetu. Na marsikaterem območju so bile ob izidu bele lise, recimo v osrednji Afriki in Aziji, Amazonki, tudi nadmorske višine gora so bile večkrat pretirane. Potem so bile tudi potopisne in zgodovinske knjige, zelo sem bil vesel maminega knjižnega darila o Heyerdahlovem prečkanju Tihega oceana s splavom Kon Tiki, kdaj je že bilo to!

Mojih belih lis pa je kar nekaj, Venezuela in Kolumbija mi "manjkata" od andskih držav ter vse tri Gvajane, zraven moram še prišteti karibske otoke z izjemo Kube, ki sem jo dodobra prečesal. Še veliko neznanega sveta je tudi v državah, ki jih pogosto obiskujem. Treba je namreč vedeti, da je samo Južna Amerika dvakrat večja od Evrope.

Katere stereotipe o Južni Ameriki lahko takoj razbijete?

Južna Amerika naj bi bila zelena celina zaradi Amazonije, vendar ima celina več kot tri tisoč kilometrov tihomorskega obalnega pasu, ki spada v puščavo Atacamo, ki prejme verjetno najmanj padavin zaradi posebnih okoliščin, drugače bi bila zagotovo pravi raj na Zemlji. Tako pa, razen namakanih dolin in oaz, vidite samo puščavo. S tem ne mislim nič slabega, saj ima puščava, ne glede na to, kje je, tudi svoje čare, kot so tišina, čisto nočno nebo, bizarne oblike pokrajine …

Indijanci, ali kot sami sebe imenujejo indigenas, staroselci, so poseljevali vso Ameriko in še danes v nekaterih državah predstavljajo večino, pa vendar so na obrobju, kar zadeva družbeno življenje. Idilične pragozdne vasi so v glavnem v filmih ali pa morate daleč v odmaknjene kraje, če seveda dobite dovoljenje za obisk, ponavadi je to rezervirano za državne uradnike, etnografe, etnologe. Še ena stvar ne velja več, to je manana ali jutri je še en dan, ležernost je sicer še pogosta, vendar so v poslu točni in ni zamud.

Urugvajski pisatelj in novinar Eduardo Galeano je v knjigi Odprte žile Latinske Amerike brezkompromisno predstavil krvavo preteklost tega dela sveta. Kakšne posledice kolonizatorske, izkoriščevalske zgodovine sami opažate v teh državah?

Zgodovinska dejstva so znana, belec je nadvladal nad Indijanci, metode so bile v glavnem krvave, nekaj so doprinesle tudi bolezni, ošpice in črne koze. V stoletjih po osvojitvi so razlike ostale, kljub večji indijanski osveščenosti. Potomci prvih Špancev, ki so prišli v Ameriko, so še danes največji lastniki veleposestev, kjer gojijo v glavnem monokulture. Kljub številnim zemljiškim reformam je stanje nezavidljivo, potem pa so tu še multinacionalke, ki so zaradi neslavne dediščine samo spremenile imena. Ko potujete po državah, vidite, kam visoko so odrinjene njivice domačinov – na ognjenike, v džunglo. Še nekaj je očitno, na televiziji, v reklamah in parlamentih ne boste uzrli staroselskih obrazov, z redkimi izjemami v Boliviji, Gvatemali, Braziliji in še kje.

Odporniška gibanja, gverilci vseh vrst, so spremenila politični zemljevid mnogo držav in okrepila se je politična neodvisnost od velike severne sosede. Mercosur, zametek gospodarske skupnosti, že kaže prve rezultate.

Vaš prvi stik z Latinsko Ameriko je bilo potovanje po Mehiki leta 1978, pozneje ste se tja vrnili še večkrat. Kako se je spremenila v dobrih treh desetletjih?

Mehika je velika po velikosti, številu prebivalcev in kulturi, tudi gospodarsko je močna, vendar jo od časa do časa spremljajo razne tegobe. Ob prvih obiskih sta bili to visoka inflacija in zadolženost, potem zapostavljanje domačinov in njihov revolt v Chiapasu, v zadnjem obdobju pa očitki zlorab pri volitvah in narkoobračuni. Veliko je bilo zgrajenih novih avtocest, turizem narašča, zlasti pa so napredovale zvezne države na polotoku Jukatan ob izdatnih vlaganjih tujega kapitala. Ves ta razvoj je prinesel delovna mesta revnim slojem.

Katera latinskoameriška država je bila vaša ljubezen na prvi pogled, pravzaprav prvi obisk?

Težko vprašanje, če pa že, je to nekaj držav oziroma krajev. Vsekakor je to Čile z raznolikostjo, urejenostjo in ljudmi, pa Argentina z Barilochejem in severno Patagonijo, ki je podobna Sloveniji, ter jezero Atitlan in višavje v Gvatemali, kjer razna majevska plemena ljubosumno čuvajo tradicijo in izročila svete knjige Popul Vuh, ki jo imamo na srečo tudi v slovenščini in iz katere se lahko marsikaj naučimo.

Domačini so vas omrežili s svojo neposrednostjo. Jo uspejo ohranjati tudi danes, vse večjemu obisku navkljub?

Odnosi do tujcev, turistov se razlikujejo, niso povsod enaki, karibski melos je drugačen kot zadržanost gorjancev nekje na bolivijskem Altiplanu. Ti imajo nekje v genih opreznost, ki jim je pomagala, da so se obdržali. Ne samo to, ohranili so spomin na stare običaje in verovanja, ki so jih spretno vnesli v vsiljeno jim krščansko vero. Šamanizem v raznih oblikah, tradicionalno zdravljenje, prihaja vse bolj do izraza, s tem tudi do večje samozavesti in zavedanja, kaj so včasih imeli in jim je bilo nasilno vzeto. To se bolj občuti, kjer je večji delež prvotnih prebivalcev.

V Južni Ameriki ste večkrat obiskali tudi slovenske izseljence. Kako so se križale vaše poti?

Moram takoj povedati, da sem slovenske izseljence obiskoval s planinskimi in turističnimi skupinami še v času naše skupne države, ko so imeli tudi slabe izkušnje z različnimi obiskovalci. Spoznaval sem njihove usode, zavest in hrepenenje in še danes imam z njimi stike. To velja zlasti za Argentino, za Buenos Aires, Bariloche in Mendozo. Poznam generacije alpinistov, pravzaprav andinistov, ki so pisali zgodovino argentinskega planinstva in smučanja. To so bili pokojni dr. Vojko Arko, duhovni vodja planincev, pa Dinko Bertoncelj, naš prvi himalajec na Daulagiriju, Boris Kambič in še številni drugi. V Mendozi so bili to člani družine Bajuk in Bajda, v Buenos Airesu Rezljevi. Sprejeli so nas v njihovih društvenih domovih, skupaj smo preživljali večere pod južnim nebom ob asadu. V Čilu ni veliko Slovencev, vendar sem se srečeval z Angelom Kovačičem, Kraševcem in podjetnikom, ki nas je vpeljal v življenje glavnega mesta. Tu je še Miha Dallavalle, ki je iz moje Radovljice, slikar in profesor v mehiški Puebli. Ob vsakem obisku se srečava na glavnem trgu v isti restavraciji. Tam je že dolga leta tudi moja gimnazijska sošolka. V Boliviji in Čilu poznam tudi veliko Hrvatov, nekateri so se odlično znašli, to je že tretja in četrta generacija.

Nekoč ste pred kolero iz Peruja bežali v Ekvador. So vam potovanja še kje drugje krojile zdravstvene težave?

Zgodba o begu pred kolero je bila zanimiva, saj so takrat v severnem Peruju imeli campesinosi, kmetje, tudi splošno stavko in sem s pomočjo oslička prenašal opremo in s taksisti podkupoval stavkovne straže. Druga izkušnja je bila na šesttisočaku Chachaniju, ko si je eden od udeležencev zlomil nogo. Helikopter, ki ga je dala na razpolago perujska vojska, je bil prešibak in smo ponesrečenca uspešno rešili kar peš. K sreči je bila skupina številčna in z zdravnikom ter nam je bilo vreme naklonjeno.

Zdravstvene razmere so se v teh letih bistveno spremenile na bolje, čistoča v gostinskih lokalih je primerna. Na potovanjih se ustavljam v poznanih restavracijah in hotelih, tako da so negativna presenečanja redka. Še vedno pa velja pravilo, da je varna tista hrana, ki je kuhana ali pečena, in ustekleničena voda. Če pa to ni dovolj, požirek domačega pomori vse bacile.

Kot planinski vodnik ste si na potovanjih vedno postavljali dobesedno visoke cilje. Katero svetovno gorstvo vas je najbolj prevzelo?

Vrhov in gorstev je bilo na potovanjih veliko, poudarim pa naj, da so prevladovali ognjeniki, goli, aktivni, ugasli, pokriti z ledeniki. Na njih je nekaj, kar je težko opisati. Ko čutiš, kako v kraterju vre lava in se sliši zamolklo bobnenje, dobesedno čutiš, kako majhni smo v naravi. Načeloma imam na gori lokalne vodnike, oni najbolje poznajo razmere. Poleg vulkanov pa so bile težje gore v Himalaji, Kavkazu, Mali Aziji, Novi Zelandiji, vzhodni Afriki. Prevzel me je Mount McKinley, najvišji vrh Severne Amerike visoko na severu, Kilimandžaro s svojo prevlado nad okolico in vitka Huayna Potosi v Boliviji.

Se strasten popotnik sploh lahko upokoji ali je popotniška žilica neusahljiva?

Zadnjih deset let profesionalno vodim izlete in potovanja kot turistični vodnik za različne agencije, na njih so včasih tudi planinski cilji. Čeprav sem upokojenec, še nisem izgubil volje za potovanja, za spoznavanje novih dežel. Vsako potovanje, četudi večkrat ponovljeno, prinaša nekaj novega, tudi presenečenja. Če bo le zdravje …

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin