Gaja Kos: Hotelska soba se ne more meriti s šotorom in spalko

S kajakom med ledene gore in veslanje v vulkanskem kraterju … S kakšnimi adrenalinskimi užitki vam je še postregla Islandija?

To dvoje je bilo super in ledenik, seveda. Pa raziskovanje jam, ki jih je treba najprej "izvohuniti", saj niso nikjer vrisane, ker jih turistične agencije ljubosumno "šparajo" zase. Da bi bilo še bolj "kičasto", mi je med veslanjem med ledenimi gorami nekaj časa celo delal družbo tjulenj, veslanje v kraterju pa je bilo tudi zabavno, ker je bilo kajak najprej treba spraviti do tja, cilj vse te akcije pa je bilo učenje eskimotiranja. Na Islandiji je pač prej pri roki kakšen krater kot bazen …

Kakšen podvig je bilo prečenje Finske na tekaških smučeh? Bi ga še kdaj ponovili?

Fin! Idilična narava, tišina, ki jo prebija samo švistenje smuči, teden dni odklopa, preizkus vzdržljivosti, preizkus, kako "reže" minus 35 stopinj Celzija, prijetna družba. Absolutno edina minusa sta bila vnetje ahilovih tetiv in dejstvo, da se nam ni prikazal niti en sam los. Bi, ampak s pošteno časovno distanco – prvič je le prvič, prehitra ponovitev bi po moje pustila manj intenzivne vtise.

Si ob tako dejavnem počitnikovanju sploh lahko predstavljate uživaški dopust na hrvaški obali?

Ne samo, da si ga predstavljam, ampak ga tudi izvajam, in sicer na Cresu, kamor se običajno preselim poleti. Ponavadi je to kombinacija delovnega in uživaškega dopusta, pri čemer pa uživaški del, kot pravilno domnevate, ne vključuje svaljkanja na plaži, pač pa vsakodnevno veslanje, če je kaj vetra, jadranje, če je veter dober (skoraj nikoli), srfanje, če slučajno dela motor na čolnu (redko), smučanje, ob večerih pa redno tek.

Kaj nenavadnega se je že znašlo v vaših ustih in želodcu?

Odkrito povedano, nič impresivnega – imam namreč načelo, da ne jem živali, ki jih jaham ali živijo z mano, kar pomeni, da odpadejo osli, konji, kamele in psi, žvečenju mrgolazni se raje odpovem … nasploh v tem pogledu nisem hud eksperimentalec. Spomnim se nekih precej ogabnih hongkonških grižljajev, ki smo jih jedli pri prijatelju, ampak niti ne vem več, kaj so bili. Zanimivejše se mi zdijo nenavadne, nepričakovane kombinacije začimb in jedi. Sem imela pa lani poleti na Karpatosu precej več sreče kot pameti, da nisem pojedla strupene ribe, pri kateri je smrtnost 60-odstotna – seveda ne v taverni, pač pa se je v najini ponvi znašla športno uplenjena … dolga zgodba …

Ostajate zvesti "backpackingu". S kakšnimi čari postreže potovanje z nahrbtnikom na ramah?

Res je, backpackingu in taborjenju, kjer le gre – mogoče bo slišati hecno, ampak, kar zadeva mene, se ne more nobena hotelska soba meriti s šotorom in spalko. Eden od čarov "nahrbtnikarjenja" je nevezanost; čisto vse, kar potrebuješ, ti pripravno ždi na hrbtu, to je to, usmeriš se lahko, kamor hočeš, načrte, če sploh obstajajo, sproti spreminjaš in prilagajaš. Potem je tu še navezovanje stikov, tako z domačini kot z drugimi popotniki, ki ga utegne biti v drugih oblikah potovanj precej manj.

Kdaj ste se na potovanjih počutili resnično ogrožene in kje tako sprejete, da bi lahko kar ostali?

Najbolj neprijetno na avtobusu, ki je bil od Teotihuacana namenjen proti Ciudadu de Mexicu; sredi poti so ga namreč ustavili, pri čemer podkrepljena z zgodbicami o ropih nisem vedela, ali so pred nami "bad guysi" ali "good guysi" – v naslednjem trenutku so vsi moški vstali in razkoračeni obmirovali z rokami, dvignjenimi v zrak. Šlo je za policijsko kontrolo, ampak videti je bilo malenkost grozeče. V spominu imam še Izrael, kjer so se manj kot sto kilometrov od nas raketirali. Šele za nazaj sem ugotovila, da sem imela več sreče kot pameti (spet!), ko sem prenočevala v avtu, polnem hrane, sredi narodnega parka Yosemite, po katerem lomastijo medvedi, ki menda ne pomišljajo vlomiti in si vzeti, kar jim tekne. Prijetno sem se počutila marsikje, ampak dejansko nikjer ne bi hotela ostati. "Moj" Cres kliče …

Katero mesto skriva najimenitnejše knjigarne in katero najboljše knjižnice?

Všeč so mi londonske knjigarne, v njih lahko prebijem ogromno časa. Top knjižnica pa je zame münchenska mednarodna mladinska knjižnica, največja te vrste na svetu, prava zakladnica za vse, ki se ukvarjamo z mladinsko književnostjo, za nameček še na krasni lokaciji – v gradu.

Vas je kdaj knjiga navdihujoče nagovorila h kateremu od potepanj po svetu?

Zdaj, ko sem dobila zastavljeno to vprašanje in razmišljam o njem, se mi zdi odgovor skoraj presenetljiv, ampak – ne. Je bil pa Nenad Veličković (oziroma takrat pomanjkanje prevodov njegovih knjig v slovenščino) deloma odgovoren za vikend izlet v Sarajevo, če to šteje.

Kateri knjigi bi nadeli krono najboljšega primera potopisne literature? Zakaj?

Žal nisem uporabna za relevantno selekcioniranje, ker preberem absolutno premalo potopisnega leposlovja, mi je pa v prijetnem spominu od relativno pred kratkim prebranega ostala knjiga V osrčje Bornea Redmonda o'Hanlona, od davno prebranega pa Strogo zaupno na Irskem Branka Gradišnika; obe zato, ker sta me pošteno pozabavali.

Kam bi na sanjsko potovanje napotili zaljubljence v naravo in šport in kam knjižne molje?

Kombinacijo zaljubljencev v naravo in šport definitivno na Islandijo (v lastni režiji, z džipom in vso potrebno športno opremo), knjižne molje pa, hm, v dežele, katerih jezik znajo, da si bodo lahko v "naravnem" okolju privoščili kakšno knjigo od tam oziroma lokalnega avtorja v originalu, ki ga bodo našli med brkljanjem po lokalni knjigarnici.