SiolNET. Trendi Potovanja
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Fedr: Jedel sem kačji curry, opičja jetrca in ocvrte kobilice

3

termometer

 | Foto:
Gregor Födransperg – Fedr se po kopici avanturističnih podvigov, med katerimi sta pešačenje čez Divji zahod ZDA in kolesarjenje po Afriki, odlično počuti tudi na domačem kavču s knjigo v roki.

Bo tudi pri potovanjih držalo, da prvega ne pozabiš nikoli? Moje prvo pravo samostojno potovanje je bilo z InterRailom, ko smo se pri 17 letih sošolci z gimnazije en mesec z vlakom podili po zahodni Evropi, in tega vsekakor ne bom nikoli pozabil. To je bil čas brez interneta in mobilnih telefonov, celo brez vodičev, kot je Lonely Planet, a smo se kljub temu vse dogovorili in vse našli. Sicer pa mislim, da ti vsako potovanje pusti nek pečat, ki te za vedno zaznamuje. S kolesom čez Alpe na poti od Ljubljane do Londona, z nahrbtnikom okoli sveta, peš čez Divji zahod ZDA, s kolesom po Sredozemlju in nato po Afriki od Rta dobrega upanja do Kilimandžara … Si sploh lahko predstavljate uživaški dopust na hrvaški obali? Uživaški dopust na plaži kje v Grčiji, Tuniziji ali na Tajskem si zlahka predstavljam, v Tuniziji sem celo že enkrat bil na hotelskem dopustu. Mislim, da ima tudi tak dopust svoj čar, tako kot ga ima za popotnika ležanje na domačem kavču. Na hrvaško obalo pa praviloma ne hodim dopustovat. Kadar me zanese tja, sem vedno znova razočaran nad odnosom do Slovencev kot drugorazrednih obiskovalcev. Na bankomatih, na primer, med osmimi tujimi jeziki ni slovenščine, da o jedilnikih sploh ne izgubljam besed. Kje se za vas čas ustavi? Na domačem kavču, ko ugasnem mobilni telefon in odprem knjigo. Sicer pa sta zame dve lokaciji brezčasni: v hribih in v puščavi. Tam se resnično zaveš svoje majhnosti in nepomembnosti, obenem pa začutiš neposreden stik z naravo, ki te obdaja, brez vsakršnih motečih dejavnikov, ki so sicer del našega vsakdana. V koliko jezikih znate pozdraviti? Delite z nami kakšen eksotičen pozdrav! Osnovnega pozdrava se naučim v večini dežel, po katerih potujem, tako da se jih je z leti nabralo že kar nekaj. Med bolj simpatičnimi so "Mingalaba" v Mjanmaru, "Sawadee" na Tajskem ali "Habari" v jeziku svahili, ki se uporablja v Vzhodni Afriki. Svahili me je tako navdušil, da sem mini slovarček osnovnih besed vključil kar v svojo drugo popotniško knjigo Kolo, severovzhod. Med bolj smešnimi pozdravi se mi zdi grški "Kalimera", ki pomeni dobro jutro.

Kaj nenavadnega se je že znašlo v vaših ustih in želodcu? Sicer sem jedel kačji curry v Laosu, opičja jetrca v Tanzaniji, kuhane polže v Maroku in ocvrte kobilice na Tajskem, vendar nisem ravno obseden s tem, da bi za vsako ceno pojedel kaj eksotičnega. Izognil sem se, na primer, ocvrtemu škorpijonu na Kitajskem, kuhanemu in že dobro razvitemu račjemu zarodku v Kambodži, sladkani solati v Nemčiji in žolci v Prekmurju.

Katerega potovalnega "natega" se neradi spominjate? Z izkušnjami seveda razviješ osebni radar za potovalne natege, tako da me le redko še kdo ujame na limanice, je pa zanimivo opazovati, česa vse se ljudje spomnijo, da bi lahkovernega turista obrali. V Egiptu me je prijazen neznanec ogovoril na cesti in me povabil v svoj lokal na čaj. Tam je bil tudi njegov brat, nekdanji boksar, ki mi je najprej pokazal fotografijo, na kateri je bil skupaj z Mohamedom Alijem. Ko smo spili čaj, sta mi začela prodajati svoje izdelke, stekleničke za parfum, in ko sem nakup zavrnil, sta postala nasilna in grozeča, ampak z nasmehom se ponavadi reši marsikateri tovrsten položaj.

Česa bi se morali danes naučiti od staroselcev? Od staroselcev bi se lahko naučili sožitja z naravo, s katero smo ljudje včasih imeli precej boljšo medsebojno komunikacijo kot dandanes. Sem spada tudi tradicionalna medicina, od zdravilnih zelišč do alternativnih metod zdravljenja, kjer pa je seveda treba ločiti resnično znanje od danes precej prisotnega šarlatanskega plevela.

Nemogoče je mogoče – za katero svojo popotno dogodivščino bi lahko to rekli? Mislim, da bi pešačenje prek Divjega zahoda Združenih držav Amerike marsikdo uvrstil med nemogoče, nekateri pa verjetno tudi moja kolesarska potovanja, sploh od Rta dobrega upanja do Kilimandžara. Eden od nemogočih podvigov je bilo tudi samostojno potovanje čez danes aktualno Libijo, ko sem po petih tednih čakanja v Kairu proti pričakovanjem dobil tranzitni vizum za en teden.

Na potovanjih se vam je zagotovo porodila kakšna strategija razvoja slovenskega turizma? Vedno znova me preseneča, kako uspešno marsikje po svetu tržijo svoje drugo-ali celo tretjerazredne znamenitosti, medtem ko imamo v Sloveniji na tako majhnem prostoru toliko izjemno zanimivih stvari, od skritih naravnih zakladov do zaprašenih kulturno-zgodovinskih draguljev, ki pa jih še sami komajda poznamo, kaj šele, da bi jih uspešno tržili. Zato sem letos ustanovil turistično agencijo Slovenia Explorer, namenjeno turističnemu raziskovanju Slovenije. Agencija je namenjena predvsem tujcem, čeprav moramo tudi Slovenci spoznati čudovite in predvsem manj poznane kotičke svoje dežele.

Se strasten popotnik sploh lahko kdaj upokoji ali je popotniška žilica neusahljiva? Če je pristna, potem popotniška žilica nikoli ne usahne. Je pa res, da se večina popotnikov prej ali slej ustali in se potem le sem ter tja odpravi na potovanje, saj so potovanja naporna in draga, pri dolgotrajnih potovanjih pa tudi izgubljaš stik z domačim okoljem oziroma kot se je lepo izrazil pisatelj Knut Hamsun v romanu Potepuhi: "Predolgo se je že klatil po svetu, njegove korenine so poškodovane."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin