Branko Soban: Teptanje človekovih pravic je postalo vsakodnevna praksa

Srečanje prve vrste, ki ga nikoli ne boste pozabili? Takšnih srečanj – ko gre za vtise s potovanj – je bilo seveda zelo veliko. Izjemen vtis je name naredil Jemen. Ne le Sana s svojim starim in zaščitenim mestnim jedrom, ampak tudi stari del južne prestolnice Aden, zgrajen v kraterju ugaslega ognjenika, ki se ti v vsem svojem nazobčanem razkošju razkrije šele, ko se letalo začne spuščati proti mestu. Ljubezen na prvi pogled sta bili tudi znameniti uzbekistanski mesti Samarkand in Buhara. Buhara je bila nekoč tako slavna, da je celo sonce zardevalo pred njo, ti povedo na tamkajšnjem bazarju. A podobne zgodbe je slišati tudi v Ošu na jugu Kirgizije, ki se ti prav tako za vselej zapiše v dušo. S svojo zgodovino, legendami in kajpak z bazarjem, ki zagotovo poseka znamenito Džamo el Fna v Marakešu. Nikoli ne bom seveda pozabil Alamuta, ki ga je za vselej ovekovečil Vladimir Bartol. Ko sem pred mnogo leti prvič prebral to knjigo, sem si dejal, da moram videti to čudo. In sem ga. Pot od Teherana do tja je dolga, vijugasta, a nepozabna. Na vrhu Alamuta seveda ni videti prav veliko, saj so od nekdanje trdnjave, ki so jo uničili Mongoli, ostali pravzaprav le temelji zidov, toda vtisi ostanejo za vedno. Fascinirala me je Isla Negra v Čilu, kjer je zdaj pokopan Pablo Neruda. Neprijazni ocean se divje zaganja v skalnati breg, toda prav pesem morja je tisto, kar je veliki pesnik želel poslušati tudi po tem, ko bodo za njim ostali le nesmrtni stihi. In veliko nepozabnih doživetij je bilo tudi v Evropi. Kdo ve, kje je Joškar-Ola? V Rusiji, seveda, prestolnica republike Mari-El. Ali pa Gagauzija? Kdor jo želi obiskati, bo moral kajpak v Moldavijo. V katero državo se vedno znova radi vračate in kam si ne želite več? Zakaj? Takšnih držav je veliko. Brazilija in Argentina kadarkoli. Iran tudi. V Egipt me vleče tako rekoč vsak dan. Zaradi Jeruzalema, enega najlepših in najznamenitejših mest sveta, kjer sem znotraj obzidja obrnil tako rekoč vsak kamen in preiskal vse ulice, bi vsak mesec potoval v Izrael in v Palestino, ki vzhodni del mesta upravičeno zahteva zase, za prestolnico nove države. V Evropi se zelo rad vračam na Portugalsko, zaradi fada in čudovite pokrajine, pa tudi v vse skandinavske države, zaradi lepe narave, zlasti na Norveškem, kjer sem se "povzpel" do Nordkappa. Zelo rad bi seveda znova obiskal Rusijo, kamor pa žal ne morem več, saj ne dobim vizuma. Zaradi številnih izjemnih ljudi, ki sem jih imel priložnost spoznati med dopisniškim delom v Moskvi, me še vedno zelo vleče v deželo Ane Politkovske, ki je morala umreti prav zato, ker je do svobode tiska v Rusiji še zelo zelo daleč. Nikoli pa ne bi več želel v umirajočo pokrajino okrog Aralskega morja, kjer je (sovjetska) oblast s svojimi uničujočimi posegi povzročila eno največjih ekoloških katastrof na svetu. Ubila je namreč morje, z njim pa kajpak tudi tamkajšnje ljudi.

Kje bi si privoščili enomesečni oddih od novinarskih poti po svetu?

Kot novinar bi enomesečni oddih izkoristil predvsem za obisk krajev, kjer še nisem bil. Potovanja so zame namreč adrenalinska injekcija, ki je ne more nadomestiti nobeno ležanje na plaži. Kakšen dan na belem pesku ne preveč obljudene plaže se seveda zelo prileže, toda mesec dni, ki bi mi bil na voljo, bi izkoristil predvsem za odkrivanje novega. In tega je v tem našem svetu seveda še zelo veliko.

V koliko jezikih znate pozdraviti? Delite z nami kakšen eksotičen pozdrav!

Ko potujem, se v vsaki državi poskušam naučiti vsaj kakšno besedo v njihovem jeziku, a si vseh teh besed seveda ni moč zapomniti, saj jih potem ne uporabljaš nikoli več. Ostanejo pa seveda arabski salam alejkum, židovski šalom, ruski zdravstvujte ali privet. Zapomnil pa sem si, kako v Indoneziji, v jeziku bahasa, rečejo knjigi. Zelo preprosto: buku buku.

Utrip ulic katerega svetovnega mesta vam je najljubši? Zakaj?

Takšnih mest je kar nekaj. Sankt Peterburg zaradi svojih mostov, kanalov in razkošnih muzejev. Odesa zaradi znamenitih stopnic iz Eisensteinove Križarke Potemkin. Colmar v Alzaciji zaradi starega mestnega jedra in Bartholdija, avtorja newyorškega Kipa svobode. Hongkong zaradi svojega veličastnega "skylina". Melbourne s svojo bogato kulturno ponudbo.

Katera svetovna resnica vas boli?

Najbolj me boli nenehno teptanje človekovih pravic, ki je po 11. septembru postalo vsakodnevna praksa. Tudi v državah, ki uradno sicer še vedno prisegajo na demokracijo in pravno državo. Torej tudi v članicah Evropske unije, ki so z neverjetno lahkoto pristale na Ciine tajne zapore na svojih tleh. Boli me, da vlade nenehno lažejo svojim volivcem, na katere se politika praviloma spomni samo še takrat, ko potrebuje njihov glas. Boli me, ker v mnogo državah sveta še vedno ni svobode tiska in ker tisk marsikje postaja vse bolj rumen. In boli me vse hujši prepad med bogatimi in revnimi, zaradi česar so mnogi mladi ljudje v manj razvitih državah že ob rojstvu obsojeni na življenje brez prave prihodnosti.

Kaj lahko vsak posameznik naredi za boljši svet?

Moj življenjski moto je ne boj se in ne sovraži. S tem lahko storiš veliko. Še več pa lahko storiš z znanjem. To je daleč najboljše orožje proti stereotipom in predsodkom, ki jih je v današnjem svetu bistveno preveč. Samo znanje lahko podira pregrade, ki jih po svetu danes umetno postavljata denar in politika.

Ste ekoturist?

Definitivno. Ljubim čisto in neokrnjeno naravo. Zato se trudim, da tudi po mojem obisku ostane takšna, kot je bila prej, brez smeti in nepotrebnih posegov v rastlinski in živalski svet.

Kateri so trije kosi nepogrešljive opreme na vaših potovanjih?

Fotoaparat, beležnica in dobra knjiga.

Se strinjate, da je povsod lepo, a doma najlepše?

Ne povsem. Dejstvo je, da se vsak rad vrača tja, kjer je preživljal otroštvo in mlada leta. To je popolnoma jasno. Toda zaradi obupnega stanja duha in vse bolj zastrupljenega političnega ozračja v Sloveniji bi se ob pristanku na Brniku velikokrat najraje kar obrnil in odletel tja, od koder sem se vrnil v Slovenijo. Prejšnji režim je za uničenje države potreboval petdeset let. V demokraciji je tistim na oblasti to s Slovenijo in njenim cvetočim gospodarstvom uspelo storiti že v pičlih dveh desetletjih. Katastrofa!