Starši naj se pri pogovoru z otroki potrudijo, naj ne govorijo po "otročje"

Kot pojasni naš sogovornik, logoped Franc Smole, vodja dispanzerja za pedopsihiatrijo Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor, kjer že leta v okviru sistematskega logopedskega pregleda od 1.100 do 1.300 petletnikom letno ocenjujejo govor, je bilo lani takšnih petletnikov 38 odstotkov.

"Na žalost pa je logopedska služba na terenu nerazvita, logopedi so zaposleni le v večjih središčih. Ti pri taki množici otrok ne morejo dovolj strokovno opraviti korekcije in otroke naročajo na daljša obdobja, zlasti pa so prikrajšani otroci s podeželja in iz oddaljenih krajev, kjer starši zaradi zaposlenosti ne morejo dovolj pogosto voditi otroka na obravnavo."

S čim vse so povezane izgovorne težave? Govorne motnje ali težave z govorom pa so lahko prisotne že prej, torej pred petim letom starosti, in nemalo otrok jih še ima, ko začnejo obiskovati osnovno šolo. "Seveda niso vse govorno jezikovne težave, kot jih raje imenujemo, ker so govorne in jezikovne motnje običajno povezane, enako hude. Največ težav je z izgovarjavo sičnikov in šumevcev, glasov, kot sta /l/ in /r/, ter tudi zadnjih zapornikov," pove sogovornik.

Doda, da je v raziskavi petletnikov, ki bo prihodnji mesec predstavljena na kongresu logopedov Slovenije, ugotovil, da so izgovorne težave povezane z nižjo izobrazbo staršev, slabšo oralno motoriko in slabšo motoriko jezika. Prav tako so pogostejše pri fantkih.

Na vprašanje, zakaj so pogostejše pri njih, Smole odgovarja, da je najverjetneje vzrok naša vzgojna kultura, ki v predšolskem obdobju namenja večji poudarek govoru deklic kot fantkov. "Morda so v ozadju tudi kakšni drugi dejavniki. Toda pozneje se govorni razvoj dečkov izenači z dosežki na govorno-jezikovnem področju deklic."

Kdaj na splošno govorimo o govornih motnjah? Sicer pa po njegovih besedah o govorni motnji na splošno govorimo takrat, kadar:

• govor ni dovolj slišen (intenziteta glasu), • govor ni dovolj razumljiv (artikulacija), • je govor glasovno neugoden (zamolklost, barva glasu), • je govor vidno neugoden (spremljajoči gibi govorca), • je govor nenaraven v produkciji oz. če mu manjka običajen ritem, • je govor lingvistično deficitaren (sintaksa, gramatika, besedni zaklad), • je govor neprimeren za govorca glede na spol in starost, • govorec na svoj govor reagira tako, kot bi imel katero od navedenih motenj.

Kot poudari Smole, se govor razvija do sedmega leta starosti, zato v predšolskem obdobju ni mogoče vedno govoriti o jezikovnih motnjah. "Obstajajo namreč dokaj široki kriteriji določenih razvojnih korakov v učenju govora, na primer razumevanje govora, prva beseda, prvi stavek ali število besed, zato mora biti presoja o govorni motnji celovita in jo lahko poda le izkušen logoped. Če otrok pri dveh letih še ne izgovarja glasu /r/, to še ni govorna motnja, prav tako ni jezikovna motnja, če otrok še pri petih letih ne obvlada zapletenih odvisnih povedi."

Otroke se z dudami ali stekleničkami razvaja predolgo Govorne motnje so lahko organske ali funkcionalne, o prvih govorimo, ko motnjo povzroča kakšna organska pomanjkljivost oziroma okvara, poškodba ali bolezen govornega mehanizma. "To so na primer različni razcepi ustnic, čeljusti ali neba, nepravilnosti griza, okvare zobovja, okvare oralne muskulature, hipotoničnost jezika ali nevrološke okvare centralnega živčnega sistema, razni razvojni sindromi, na primer Downov sindrom itd. Tudi težave s sluhom, vendar je tega vse manj."

Smole pove, da pri delu skupaj s kolegi ugotavljajo, da imajo otroci predolgo dude ali stekleničke, zaradi katerih se jim okvarijo griz, zobje in gibljivost jezika. Prepričan je, da je treba takšno "razvajanje" s sesanjem prenehati, ko otrok dobi zobke za normalno hranjenje in žvečenje hrane, torej okoli prvega leta starosti. Prav s hranjenjem in grizenjem hrane si otrok krepi jezične in oralne mišice, ki sodelujejo pri govorjenju.

Govorni in jezikovni kulturi v družini bi morala biti posvečena ustrezna skrb V skupino funkcionalnih govornih motenj spadajo tiste, ki nastanejo, ko se otroci napačno oziroma površno naučijo izgovarjati določene glasove ali glasovne zveze. Po Smoletovem mnenju bi morala biti govorni in jezikovni kulturi v družini posvečena ustrezna skrb.

"Najpomembnejši 'učitelji' govora otrok so vsi tisti, ki se z otrokom vsak dan pogovarjajo: najprej oba starša, sorojenci, stari starši, vzgojiteljica. Ti postanejo navadno njihovi vzorniki za govor, zato je pomembno, da se pri govoru ustrezno potrudijo in po nepotrebnem ne govorijo 'otročje', predvsem pa otroka pripravijo na odnos do govorne izmenjave. Ta mora izhajati iz človeške bližine, zaupljivosti, naklonjenosti, miselne radovednosti. Z govorom usmerjamo otroka na čudovit svet okoli nas, na zvoke in glasove narave, na poimenovanje vseh vidnih stvari, živali in tako dalje," pojasni Smole.

Po njegovem prepričanju bi morala biti govor in jezik tudi del otrokove vsakodnevne igre, z izštevankami, smešnimi besedami, poslušanjem pravljic, lutkovnih igric itd. "Učenje ter utrjevanje govora in jezika v zgodnji fazi ne smeta biti akademska oziroma šolska. Ob težavah z govorom otroka na popravljamo, ne opozarjamo, ne prekinjamo govornega odnosa s korekcijami. Raje posvetimo čas učenju takrat, ko smo sami z njim, ko se 'igramo govor'."

Otroci naj se čim prej vključijo v svet vrstnikov Po Smoletovem prepričanju je pomembno tudi, da se v dvojezičnih družinah starša vsak zase dovolj kakovostno potrudita za govor. "Svoj govor morata starša dobro obvladati. To pomeni, da poteka komunikacija z vsakim od njih v njegovem jeziku, otrok pa mora biti deležen vseh govornih položajev in ravni vsakega od jezikov, torej zbornega ravni, pravljic, igre itd. Z ločeno jezikovno komunikacijo se izognemo mešanju jezikov, interferenci in s tem otroku ponudimo dva jezika hkrati."

Prav tako je, kot pravi, pomembno, da se otrok čim prej vključi v svet vrstnikov, torej v vrtec, kjer se bo skozi komunikacijo učil ter utrjeval govor in jezik.

V zadnjem času strokovnjaki pri otrocih ugotavljajo nerazvit govor in slabo govorno kulturo Sicer pa imajo v predšolskem obdobju otroci najpogostejše težave z izgovarjavo oziroma artikulacijo glasov in povezovanjem glasov v besednih nizih. Po tretjem letu se po besedah sogovornika včasih pojavi tudi razvojno zatikanje, ki pa mine, če starši ustrezno ravnajo, zato Smole starše poziva, naj logopeda, če jih skrbi govor njihovega otroka, obiščejo že v prvih letih starosti, ne šele takrat, ko je govorno odstopanje že močno očitno.

Med bolj redki govorni motnji v predšolskem obdobju pa spadata brbotanje, ki je nevrološkega izvora, in jecljanje. "Pri naših otrocih v zadnjem času ugotavljamo nerazvit govor in slabo govorno kulturo: pomanjkljiv besedni zaklad, slabo skladnjo, slabo obvladovanje konverzacije in samostojnega govornega izraza. Glavni vzrok za to je verjetno sodobna vizualna kultura, morda tudi šola in igra, ko otrok namesto pogovoru in tovariški izmenjavi posveča večino časa televiziji in pritiskanju po vizualnih napravicah," še pove Smole.