Ameriški novinar japonskih korenin, ki je metropolitanski London zamenjal za slikoviti Piran

Joji Sakurai je bil dolga leta novinar ameriške tiskovne agencije Associated Press, a je že dlje časa čutil, da potrebuje spremembo. Da ga zgolj podajanje dejstev ne izpolnjuje, temveč si želi pisati bolj poglobljene zgodbe. Redno službo je obesil na klin in se podal na viharno, a, kot pravi, bolj izpolnjujočo pot svobodnega novinarja.

Z ženo Tomomi sta se pred tremi meseci preselila v Piran, kjer imata skoraj vse, kar potrebujeta. Ker se zaradi birokratskih zahtev zapleta sklenitev pogodbe s ponudnikom širokopasovnega interneta, Sakurai svoje delo opravlja kar v enem od piranskih lokalov.

Foto: Ana Kovač Začniva z vprašanjem, ki vam ga najbrž zastavlja vsak Slovenec, s katerim izmenjate več kot le nekaj besed: zakaj ste se preselili v Slovenijo? In zakaj ravno v Piran?
Zadnjih deset let sva s ženo živela v Londonu, kjer sem bil urednik pri ameriški tiskovni agenciji Associated Press (AP). Že zaradi poklicne deformacije sem moral poznati vsa področja družbenega življenja, a bolj kot zgolj podajanje dejstev so me zanimali poglobljeno razmišljanje, analize, uporaba osebnih izkušenj, kjer bi bolj do izraza prišla tudi moja osebnost in podobno.

Vseskozi sem pisal tudi komentarje, eseje in poglobljene prispevke za časnik Financial Times in publikacijo YaleGlobal, ki jo izdaja ameriška univerza Yale.

O poklicni spremembi sem razmišljal že dlje časa. Zavedal sem se, da potrebujem nek miren kotiček, kjer bi lahko razmislil o svoji prihodnosti in naslednjih korakih. Tako je naneslo, da sva z ženo lani za počitnikovanje marca lani izbrala prav Piran.

Kako ste izvedeli za Piran?
Na lepote Slovenije me je opozoril sodelavec z AP, Avstrijec s slovenskimi koreninami, s katerim sva sodelovala v Tokiu. Večkrat je dejal, da je Slovenija najlepša država v Evropi. Češ da je res žepne velikosti, da zanjo skorajda nihče ne ve, a da jo je prav zato še toliko bolj vredno obiskati. No, omenil je tudi to, da ima prestolnico z imenom, ki ga je skoraj nemogoče izgovoriti (smeh, op. p.).

Opisal je, da gre za državo, ki je zaradi svoje anonimnosti – še vedno vas zamenjujejo s Slovaško – varna pred množičnim turizmom. Po eni strani je to super, saj ne doživljate množičnega turističnega navala kot nekatere druge države, po drugi strani pa je škoda, saj si zaslužite čim večji obisk.

No, besede sodelavca o Sloveniji so mi še dolgo odzvanjale v glavi in ko sva z ženo iskala kotiček, kjer bi preživela teden dni počitnic, sva odkrila Piran. Takoj sva se zaljubila v ta kraj.

Tajming je bil odličen. Ravno v tistem času sem intenzivneje razmišljal o tem, da bi se poslovil od AP in da bi stopil na neodvisno novinarsko pot. Piran mi je ta razmislek vsekakor omogočil.

• Ne prezrite: Slovenka, ki je odšla v New York in postala igralka #intervju
• Nekdanji vrhunski plavalec, ki je v ZDA spoznal ženo in pridobil doktorski naziv #SlovenciVTujini

"Sodelavec mi je večkrat omenil, da je Slovenija najlepša država v Evropi. Češ da je res žepne velikosti, da zanjo skorajda nihče ne ve, a da jo je prav zato še toliko bolj vredno obiskati." Foto: Ana Kovač

Stanovala sva v hotelu Piran in zelo kmalu potrkala na vrata nepremičninske agencije Casabela – že prej sva razmišljala o tem, da bi nekje na tujem kupila nepremičnino, ki bi služila kot poletna rezidenca – ter se pozanimala, kakšne so možnosti za nakup stanovanja. Izkazalo se je, da je na prodaj stanovanje v bližini morja … Veste, pogled iz najine spalnice je naravnost fantastičen.

Prejšnja lastnica, nekdanja reprezentantka v rokometu, je v tem stanovanju odraščala in tam živela 60 let, nato pa zaradi starosti ni več zmogla hoje po stopnicah do drugega nadstropja in je stanovanje prodala.

Kakšen vtis ste si ustvarili o Slovencih?
Da ste zelo odprti, da hitro sklepate prijateljstva. Na primer: na Prvomajskem trgu, kjer je vinski bar in kavarna in kamor z ženo vsako jutro odideva na kavo, je zelo družaben kraj. Zjutraj sedeva na teraso in lastnici Lidiji naročiva kavo. Ne samo to, vsak dan naju nauči kakšne nove slovenske besede. Od dobro jutro, sonce, voda, jutri in tako naprej (Za Jojijevo poznavanje slovenskega jezika kliknite na spodnji video - op. a.) … Tam vsako jutro na računalniku prebiram tudi novice, saj imajo dokaj hiter Wi-Fi.

Tukaj v Piranu se je vzpostavil lep občutek skupnosti. In to nama z ženo zelo veliko pomeni. Tega v Londonu, Tokiu, Los Angelesu in New Yorku nisva doživela. Tam ne veš niti tega, kdo je tvoj sosed. Tukaj naju nihče ne gleda čudno. Nasprotno, počutiva se zelo dobrodošlo.

Joji Sakurai o Lidiji, lastnici kavarne v Piranu, ki ju z ženo vsak dan nauči nove slovenske besede #video

Kako so se vaši prijatelji odzvali na novico o selitvi v Slovenijo?
Zanimivo se jim je zdelo, hkrati pa jih je zelo presenetilo. To še posebej velja za moje novinarske kolege, ko sem jim sporočil, da zapuščam redno službo. Dejstvo je, da je novinarska branža v težkem položaju in da se od službe, če jo že imaš in če je vsaj kolikor toliko stabilna, ne poslavljaš kar tako.

Odločitve najbrž niste sprejeli prav zlahka.
Samo enkrat se živi in če se ponudi priložnost, ki te pritegne, je ne gre zamuditi. Star sem 45 let in čutil sem, da je to zdaj zadnji trenutek, ko še lahko tvegam in na novo začnem pisati poglavje v svojem življenju. Kaj pa vem, morda se mi taka priložnost ne ponudi nikoli več. Odločitve ne obžalujem.

Z ženo sva tukaj resnično srečna in želiva si, da bi v Piranu živela vsaj nekaj let, toliko, da poženeva korenine. Tukaj imava vse na dosegu roke. V bližini sta Rim in Benetke, v Milanu si že v treh urah. Lepo je živeti v srcu Evrope. Vmes se bova vsako zimo za nekaj mesecev vračala na Japonsko, želiva pa prepotovati tudi druge dele sveta. Sprememb sem vajen, so del mojega življenja.

Je torej selitev v Piran kratkoročna poteza?
Glede bivanja v Piranu težko rečem. Z mestom bova povezana vse življenje, ne glede na to, ali bova tukaj ostala vse življenje ali ne. Kar zadeva moje novinarsko ustvarjanje, pa si želim, da mi uspe tudi kot samostojnemu novinarju in piscu. Rad bi bil sam svoj gospodar.

• Neverjetna življenjska zgodba nekdanjega smučarja Luke Križaja #intervju

Eden od piranskih lokalov je postal njegova pisarna. Vsaj dokler mu v stanovanju ne uredijo internetne povezave. Foto: Ana Kovač

S čim se ukvarja vaša žena?
Žena je modna oblikovalka in dela od doma. Materiale in vzorce nabavlja v Tokiu, zato je precej pogosto na poti. Najino življenje je bilo v času bivanja v Londonu brez dvoma vznemirljivo, a hkrati tudi precej izčrpavajoče, zato si je vzela nekaj časa za razmislek, kako naprej. Morda se bo z oblikovanjem ukvarjala tudi v Sloveniji. Bomo videli.

Ena od vaših sosed je omenila, da večino dneva preživite tukaj v lokalu Caffe Teater za računalnikom. Nedvomno imate tukaj krasno pisarno z razgledom na morje, je pa kljub temu nekoliko neobičajno.
Ja (smeh, op. p.), kaj bi lahko bilo lepše? Pisarna s pogledom na morje! Res je, sem prihajam vsak dan. Tukaj sem predvsem po sili razmer, kajti v stanovanju, kjer imam prav tako pisarno, še nimamo širokopasovne internetne povezave.

Kje se je zataknilo?
Birokratski zapleti. Če želiva skleniti pogodbo s ponudnikom interneta, potrebujeva potrdilo o stalnem prebivališču, ki sva ga dobila šele pred kratkim. Brez tega se ne moreš vpisati niti v knjižnico.

Kaj pogrešate v Sloveniji? Verjetno vse le ni tako pravljično.
Težko rečem. Vseh izdelkov, ki sva jih vajena iz Londona, tukaj sicer ne moreva kupiti, ampak se morava zapeljati v sosednjo Italijo, je pa toliko več druge ponudbe. Od sadja do zelenjave, tudi kulinarične pestrosti v restavracijah ne manjka. Seveda ni toliko različnosti kot v restavracijah, kot sva jih bila vajena v Londonu, kjer lahko na vsakem koraku okušaš kulinariko z drugega dela sveta, a tega nihče niti ne pričakuje. Je pa kakovost hrane in življenja v Slovenijo nedvomno na izredno visoki ravni.

Da je z birokracijo v Sloveniji nemalo težav, je okusil na lastni koži. Foto: Ana Kovač

Omenili ste težavo s pridobitvijo internetnega ponudnika. Kako se še kaže birokratska okostenelost?
Na tem področju imate v Sloveniji res nekaj težav, a jih lahko razumem. Slovenija je samostojna država šele 25 let, prej ste imeli socializem in trajalo bo kar nekaj časa, da bodo postopki na vseh ravneh postali bolj učinkoviti.

Res je, za tujca je že sklenitev pogodbe z mobilnim operaterjem ali sklenitev zdravstvenega zavarovanja velik izziv. Treba je iti do notarja in pridobiti potrdilo o državljanstvu. Tam ti naročijo, da moraš priti še enkrat, tokrat z drugimi dokumenti in podobno. To je nikoli dokončan proces.

Potem je tu upravna enota, kjer so sicer zelo uslužni, a na oddelku za tujce nihče ne govori angleško. Gospa, ki je res zelo prijazna, k sreči obvlada italijansko tako kot jaz. To je zelo komično, saj povsod na Obali govorijo angleško, samo na upravni enoti ne. Ironija.

Vse ostalo je odlično. Država je zanimiva tudi za tuje vlagatelje. Vseeno pa mislim, da imate še veliko neizkoriščenega potenciala in da bi država lahko bila še uspešnejša. Precej bolj kot druge države na območju nekdanje Jugoslavije.

"Nobena država ni popolna, je pa Slovenija zame največji približek popolnosti." Foto: Ana Kovač

Precej manj korupcije je, več je odprtosti, tudi kar zadeva transparentnost delovanja oblasti in gospodarstva. Je pa tako kot vedno in povsod možnost za izboljšave. Odpreti ekonomska vrata, se hitreje odzvati na zahteve trga … Kot slišim od ljudi, je še vedno veliko neprimernih povezav med politiki in gospodarstveniki.

Nobena država ni popolna, je pa Slovenija zame največji približek popolnosti. Ljudje so res zelo odprti in prijazni. Delovni, veliko je kulture, glasbe, vse imate.

Kako pa Slovenci, s katerimi ste se srečali, govorijo o svoji domovini?
Ja, to pa je zelo zanimivo. Iz pogovorov s Slovenci namreč ugotavljam, da jih velik del Slovenije ne vidi v taki luči, kot jo vidim jaz. Precej je negativnosti, slabih odločitev … Veliko pesimizma je med ljudmi. Tega ne razumem. Zakaj ste tako pesimistični in kritični do lastne države?

Morali bi biti bolj optimistični in samozavestni ter verjeti, da vam lahko uspe. Morda je vaša prihodnost v proizvodnji električnih vozil, vetrni energiji, zeleni energiji … ne vem. Potrebujete samo nekega liderja, ki bi Slovenijo postavil na svetovni gospodarski zemljevid. Morda mnoge še vedno preganja preteklost in pomanjkanje samozavesti. Mislim, da je to povsem nepotrebno.

Živeli ste tako v ZDA kot Veliki Britaniji in Franciji. Katero slovensko ime ste večkrat slišali že pred selitvijo v Slovenijo?
Ime Slavoj Žižek. On je brez dvoma eden najbolj znanih in spoštovanih Slovencev v svetu. V bistvu je velika mednarodna zvezda. Med intelektualci ni človeka, ki ne bi slišal zanj.

Na žalost je svetovno znano ime tudi Melania Trump (smeh, op. p.).

Mene osebno pa zelo zanima motokrosist Tim Gajser, ki je po eni strani res zelo uspešen, po drugi pa ima izredno zanimivo družinsko zakulisje. Žal tragično, a o tem bi rad v prihodnje tudi sam kaj napisal.

Navdušila ga je življenjska zgodba motokrosista Tima Gajserja.

Kako ste izvedeli za družino Gajser?
Naročen sem na Googlove novice o Sloveniji. Gajser je zadnje čase pogosto v medijih (smeh, op. p.).

Seveda poznam tudi vašega skakalnega šampiona Petra Prevca. Neverjeten je. Prihodnje leto grem zagotovo na tekmo v Planico. Slovenske korenine ima tudi moj najljubši dirigent argentinsko-nemškega rodu Carlos Kleiber. Bil je poročen s Slovenko in tudi pokopan je v Sloveniji.

Drugih imen nisem zasledil, a glede na to, da ima vaša država samo dva milijona prebivalcev, prav veliko svetovno znanih Slovencev niti ne more biti.

Omenil bi še raven kulture v Sloveniji. Izredno visoka je. Imate izjemne pianiste, operne pevce, plesalce, vrhunsko gledališče … Že v Piranu se na kulturnem področju kar naprej dogaja nekaj vznemirljivega. Od številnih galerij do dogodkov na Tartinijevem trgu in podobno.