Ali od razmerja pričakujete preveč?

Razmerja so kot mestne ulice. Kdaj s partnerjem peljemo vzporedno, kdaj si zapeljemo nasproti, vsak krene v svojo smer in ubere drugo pot, ne nazadnje pa se kdaj zgodi tudi nesrečen trk (berite: spor). Do svojih partnerjev namreč gojimo določena pričakovanja, oni pa seveda isto pričakujejo od nas, zato je najboljša odločitev odnos daj-dam.

Nekateri od svojega partnerja pričakujejo, da je vedno romantičen, zabaven, umirjen ali celo vedno na voljo. Če slučajno kdaj partnerjevo razpoloženje ne ustreza našim predstavam in zahtevam, se nam zdi, kot da nas je pustil na cedilu, smo nanj jezni in užaljeni. To pa zagotovo ni zrelo razmišljanje, zato moramo kritično premeriti naše zahteve, jih postaviti na tehtnico in si priznati, kdaj neupravičeno zahtevamo preveč.

Nerealistična pričakovanja: • Če bi me zares ljubil, bi se ljubila vsako noč. • Vedeti moraš, kaj si želim, še preden to izrečem. • Vedno bi moral vedeti, kako me osrečiti. • Če bi me zares ljubil, bi mi večkrat kupil kakšno darilce.

Realistična pričakovanja: • Od partnerja pričakujem, da imava zdravo spolno življenje, ki nama prinaša obojestransko zadovoljstvo, ob tem pa sprejemava kompromise o svojih željah. • Razumem, da mi partner ne zmore brati misli ali da pozna vse moje želje. Pričakujem pa, da me posluša, ko povem, kaj si želim. • Moj partner ni edini razlog moje sreče, zato ga s tem ne obremenjujem. • Lepo se mi zdi, če se partner na rojstne dni in obletnice spomni tudi s kakšnim darilcem, a zaradi tega mu ni treba bankrotirati.

Prevelika pričakovanja moramo torej nadomestiti z vrednotami in navadami, s katerima se strinjata oba. Pogovorita se o stvareh, ki se vsakemu od vaju zdijo pomembne, presodita, katere so sprejemljive za oba, in jih spoštujta v vsakdanjem življenju. Sestavita seznam vrednot, na katerih naj bi temeljila vajina zveza (recimo poštenost, enakost, harmonija, razumevanje), in jih upoštevajta.