75 let od mature: gimnazijo so končali v okupirani Ljubljani

Ravno te dni se po slovenskih srednjih šolah potijo maturanti, ki bodo po opravljenih izpitih to verjetno bučno proslavili. Kaj pa, če maturiraš, medtem ko okoli tebe vihra vojna? Tako je bilo 31. maja 1941, ko je maturirala zadnja generacija ljubljanske Državne klasične gimnazije, ki se na obletnicah srečuje še danes. Letošnjo, že 75. zapovrstjo so proslavili v ljubljanski gostilni Šestica, ob sedem nekdanjih sošolcev pa smo se usedli tudi mi. Takšne zgodbe lahko namreč le redko še slišiš v živo.

"11. aprila so Italijani zasedli Ljubljano, tudi našo gimnazijo. Nato teden dni ni bilo pouka, potem pa so nas preselili na uršulinsko gimnazijo na Šubičevi, kjer smo nadaljevali pouk do 31. maja, ko smo maturirali," se svojih zadnjih gimnazijskih dni spominja Ruža Kapus Jager, sicer tudi glavna organizatorka njihovih rednih srečanj.

Maturanti Državne klasične gimnazije 31. maja 1941 (Foto: osebni arhiv Ruže Kapus Jager).

Generacija, iz katere je prišlo veliko znanih imen

Na Šubičevi so se jim pridružili tudi dijaki iz mariborske klasične gimnazije in s šentviške škofijske gimnazije, ki so ju Nemci ukinili - iz Šentvida je med drugim prišel France Bučar. Sicer pa je bilo v tej generaciji precej pozneje zelo znanih imen, kot so publicistka, filmska delavka in prevajalka Rapa Šuklje, pa pesniki France Balantič, Jože Šmit in Mitja Šarobon, slavist Martin Silvester, slikarja France Peršin in Marjan Tršar ter biokemik in profesor Jurij Senegačnik. Zadnji je bil eden od udeležencev srečanja v Šestici.

"Ravno ta naša generacija je, čeprav je vmes prišla vojna, pozneje večinoma doštudirala in bila v zelo uspešnih službah, od gospodarstva in bančništva do prosvete in kulture. Morda tudi zato, ker smo morali preživeti vojno, zagotovo pa zato, ker smo imeli zelo dobre profesorje, ki so nam privzgojili prave vrednote in delovne navade," je prepričana Ruža Kapus Jager.

Valeta se je zaradi policijske ure končala zgodaj

Matura zanje ni bila vesel dogodek. "Sicer smo imeli valeto, a zelo skromno. Bili smo v gostilni Pri slepem Janezu v Šiški, a smo morali zgodaj končati, ob osmih, ker je bila policijska ura. Tako da je bilo to bolj klavrno slavje," se je organizatorka srečanja spomnila proslavljanja konca gimnazije. "Nato se nam je življenje za štiri leta praktično ustavilo. Naše usode so bile različne, fantje so šli k vojakom, tudi nekatera dekleta so šla v partizane, nekateri so bili v internaciji in zaporih. Med vojno smo izgubili pet sošolcev, težko pa je bilo tudi nam, ki smo ostali v Ljubljani. Ta je bila obdana z žico in živeli smo, kakor se je pač dalo."

"Študij si lahko nadaljeval le, če si podpisal, da si nemške narodnosti"

V Mariboru je bilo še težje, je ob tem dejala Ileana Foršesin Kopčavar, ena od tistih, ki so prišli šolanje iz Maribora končat v Ljubljano. "Hitler je že takoj ob začetku vojne udaril z vsemi topovi, takoj naslednji dan je bilo vse v nemščini, šolanje pa si lahko nadaljeval le, če si podpisal, da si Volksdeutsch, torej nemške narodnosti. Jaz bi torej morala izdati svoj narod, če bi hotela študirati. Zame študij tista štiri leta ni prišel v poštev, kdo pa bi podpisal, da je nemške narodnosti?"

Ileana Foršesin Kopčavar ob obujanju spominov. Foto: Matej Leskovšek Foršesin Kopčavarjeva, ki je bila med vojno tudi osem mesecev na prisilnem delu v Tamu, je pozneje doštudirala slavistiko in poučevala na tehniški srednji šoli v Ljubljani. Kaj bi torej svetovala letošnjim maturantom?

Nasvet maturantom: Učite se, ker vse pride enkrat prav

"Mi smo imeli horo legalis in niti nismo hrepeneli po tem, da bi bili zvečer zunaj. Predvsem naj se res učijo tako, da jim bo to znanje ostalo, ker vse pride enkrat prav. Ne učiš se za šalo ali pa za tisto dvojko, učiš se zato, da boš to znanje lahko nekoč uporabil. Tako kot smo se mi leta učili latinščino, ki nam še zdaj pride prav – zaradi nje znamo pravilno izgovoriti vsako tujko." Ob tem je ponudila tudi starševski nasvet: "Tudi oni morajo delati z otroki. Ko so starši hodili k meni na roditeljske sestanke, sem jim vedno rekla: pri meni so šest ur, pri vas pa 18. Ne moreš vsega prevaliti na šolo, ampak morajo tudi starši kaj dati otrokom."

"Nam dijakom še v zadnjem razredu gimnazije niso dovolili v kavarno na Nebotičniku," se je predvojnih časov spomnila Blaženka Kuhar Švajgar. Foto: Matej Leskovšek

Blaženka Kuhar Švajgar pa je maturantom položila na srce, "naj pametno živijo in naj se kdaj tudi odpovedo kakšnemu žuru". Kot je dejala, oni tudi v zadnjem razredu gimnazije niso smeli niti v kavarno na Nebotičniku. "Ni bilo dovoljeno. Jaz sem imela srečo, moja mama je bila učiteljica in so se s kolegicami enkrat na teden tam srečevale, zato sem lahko šla gor. Kako sem bila važna."

"V gimnaziji so nas zelo držali nazaj"

Sicer pa so se mladostniki takrat, pred vojno, družili zelo nadzorovano. "Na primer na plesnih vajah, ki smo jih imeli v telovadnici v gimnaziji, pa na telovadbi v Narodnem domu. Oh, tudi v gledališče smo hodili, na dijaško stojišče, to pa obvezno," je povedala Kuhar Švajgarjeva in se spomnila še ene pomenljive prigode: "V gimnaziji so nas zelo držali nazaj. Jaz sem se recimo v gimnazijo vozila z vlakom s Polja, nato pa smo s sošolci s kolodvora hodili do šole. Nekoč smo srečali profesorja verouka, in ko me je videl, punco v družbi fantov, je v razredu s prstom pokazal name in dejal: 'Kuharca je fantovska.' Tako na tesno so nas držali, ampak smo vse prestali."