Ponedeljek, 4. 6. 2012, 7.48
8 let, 9 mesecev
Zoran Srdić Janežič: Vrednotenje je stvar konteksta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3
Intelektualne kurbe, predstavljen v okviru Festivala Performa in EPK, je najnovejši projekt kiparja Zorana Srdića Janežiča, ki je nastal v soavtorstvu s pesnico in ženo Jano Putrle Srdić. V času, ko je "biti intelektualec" skorajda že psovka, intelektualno delo podplačano in kulturniški, humanistični in znanstveni kadri težko zaposljivi, sta se umetnika skozi simbolno in tudi angažirano gesto – projekt z vpletenostjo gledalcev, ki pridejo po strokovne nasvete, predvideva tudi dejanske ekonomske učinke – lotila vprašanja vrednotenja in vloge tovrstnega dela. Koncept je izpeljan kot ulični performans, v katerem intelektualke (prevajalka, pesnica, režiserka, filozofinja …) za petnajst evrov za pol ure do konca julija vsak petek in soboto med 21. in 24. uro na mariborski Poštni ulici zainteresiranim prodajajo pogovor. Idejna zasnova je v pogovoru med kiparjem, pesnico in antropologinjo vzniknila že pred leti. Spodbudila jih je kratka zgodba Woodyja Allena z naslovom The Whore of Menza, v kateri si avtor zaželi plačljive intelektualne stimulacije. Projekt se je končno uresničil in svojo zdajšnjo obliko dobil v organizaciji MKC Maribor in EPK.
Allenova zgodba govori o srečno poročenem moškem, ki k prostitutki zahaja po intelektualno izkušnjo, ki mu je žena ne more nuditi. Ne želi si razmerja, le pogovora o literaturi in zanj je pripravljen plačati. Podobno je tudi pri Intelektualnih kurbah, ki svojim strankam ponujajo tisto, kar najbolj znajo: pogovor in svetovanje na svojem področju delovanja in zanimanja. Stranka bo z intelektualko morda lahko razrešila jezikovno zagato, uvidela novo smer razmišljanja o določenem vprašanju, odprla pomembna družbena in politična vprašanja ali pa bo od nje odšla s strokovno kritiko svojega ustvarjalnega dela. In intelektualke? Projekt umetnicam in znanstvenicam ponuja alternativno obliko zaslužka, ki jih bo morda odrešil kakšne ure prevajanja, lektoriranja, pisanja besedil po naročilu, oblikovanja, urejanja spletnih strani, podplačanega dela pomožnih scenografinj, dramaturginj, organizatork in še bi lahko naštevali.
"Intelektualne kurbe imajo formalno in konceptualno izhodišče. Po formalni plati gre za ulični performans, ki postavlja vprašanje, kdo in koliko je pripravljen plačati za umetniško formo pogovora: strokovne nasvete, ideje in znanje. Performans med drugim tudi odpira vprašanje, ali gledalec sploh želi sodelovati pri tovrstnih pogovorih," pojasnjuje Srdić Janežič. O konceptualni ravni pa pravi: "Projekt je izredno družbeno kritičen. Ne samo, da opozarja na podcenjenost in podplačanost intelektualnega dela, ampak opozarja tudi na to, kako se je v javnosti razvil izključujoč in celo negativen odnos do intelektualnega dela. Govorimo o kulturi, umetnosti in znanosti, ki so družbeno in državotvorne."
Ne bomo preveč posplošili, če trdimo, da delo umetnika, kot ga dojema širša javnost, še vedno ni obravnavano kot resno delo in je v primerjavi z drugimi poklici podcenjeno, skozi projekt opozarjata avtorja. "Ah, saj je samo umetnik. Ali sploh ve, kaj pomeni delati osem ur na dan? Vstaja pozno in ne pozna urnika …" moraliziranja o delu povzema Srdić Janežič. Čemur doda, da je delo na svobodi izredno intenzivno, izčrpavajoče in vseobsegajoče. Ustvarjalni proces in delo se ne končata ob določeni uri, ko naj bi se delovni čas prelevil v prostega, ampak ga redko odložiš z misli. Takšna oblika dela je način življenja.
"Zanimivo je, ker delamo za različne avtorje. Prilagajati se moraš njihovemu slogu in željam, kar je dobro. Prek tega procesa tudi lažje razmišljam o svojem delu," še reflektira umetnik, ki se občasno podpisuje tudi kot avtor kritiških in teoretičnih besedil.
"V svojih projektih največkrat izhajaš iz celotnega življenja, izkušenj, razmišljanj in zanimanj, a če pride ideja od zunaj, je v ospredju izvedbeni del. Takrat se bolj spopadaš s tehnološkimi vprašanji: iz katerega materiala boš kaj izdelal in kako." Tudi sicer se v svojih projektih, poleg močnih konceptualnih izhodišč, pogosto posveča raziskovanju materialov in tehnološkim odgovorom nanj. Materiale analizira skozi različne družbene kontekste in na tak način razpira večplastna pojmovna okolja.
Dlake z neznanih teles je razstavil na pozlačenih novcih. Zraven pa je pred gledalce postavil belo srajco, ki jo je spremljalo še sedem manjših. V vse so s postopkom filcanja v ovčjo volno vpletli dlake Srdića Janežiča z različnih delov telesa. Veliko srajco je avtor opremil še s predvajalnikom mp4, ki je gledalcu pokazal proces pridobivanja materiala – v štiriindvajsetih urah performansa si je umetnik s pinceto pulil dlake.
Izhodišče projekta, ki za branje in analizo ponuja več reflektivnih vstopov, umetnik opisuje: "Pri projektu Lost & Found je takoj jasno, od kje izvirajo dlake, saj vidiš fotografije stranišč. Pri nadaljevanju projekta v ciklu Corpus Indeterminata pa gre za drugi poudarek, saj dlake na zlatem kovancu sprožijo vprašanje o vrednotah." Idejo je povzročilo srečanje z malim bronastim kipcem v pokrajinskem muzeju v Frankfurtu na Maini, na katerem je bila v majhni posodi za steklom razstavljena dlaka. Šlo je za relikvijo. "Če gre za Budino ali Kristusovo dlako, je ta v določenem kulturnem okolju sveta. Če pa dlako na primer vidiš v restavraciji, je nečista." Umetnik opredeljuje pomen kontekstov, na podlagi katerih vrednotimo nečisto in čisto, razločujemo naravo od kulture in podobno.
Drugi del razstavnega projekta izpred dveh let pa je bil kip iz svinjske masti, odlitek Zoranovega telesa s prašičjo glavo. Pri interpretacijah in soočanjih, ki jih ta razpira, si je avtor zastavil še eno vprašanje. Kako nemogoči kip iz svinjske masti ohraniti pri "življenju"? Z vgrajenim notranjem hlajenjem. Delo bo najbrž doživelo še svoje nadaljevanje. Verjetno bo to odlitek svinjskega telesa s človeško glavo, material pa bo prav tako organski – umetnikova maščoba, pridobljena z liposukcijo.
