Življenjske in ustvarjalne pustolovščine Vitomila Zupana

Vitomil Zupan – Važno je priti na grič je plod raziskovalnega dela več kot 20 avtorjev in štirih urednikov, Ifigenije Simonović, Aleša Bergerja, Nele Malečkar in Alenke Puhar, ki so pri Mladinski knjigi izdali biografijo, novele, intervjuje in 300 fotografij ter pričevanj. Gre za rekonstrukcijo življenja in dela pisatelja, dramatika in pesnika Vitomila Zupana, čigar duh opisuje že naslov spominske knjige. Ta poudarja njegov pustolovski značaj in podčrtuje, da je bil pisatelj človek akcije, tako da ne gre le za prvotni naslov njegovega romana Menuet za kitaro.

Spominska knjiga o ustvarjalcu se začenja z biografijo, ki jo je oblikovala Ifigenija Simonović. Njegovo življenjsko zgodbo, vitalne in zapletene umetniške osebnosti, mornarja, boksarja, filozofa, slikarja, učitelja smučanja, pustolovca, zapornika, nagrajenca in večnega upornika, je skozi številne dokumente, zapise in fotografije avtorica povezala v žanrsko raznoliko pripoved, takšno, kot je bilo tudi njegovo življenje in delo.

Čeprav sta se Ifigenija Simonović in Vitomil Zupan med letoma 1973 in 1978 videvala vsak dan, je avtorica biografije vanjo vpletla malo spominov. Tudi občutij iz njunega druženja se ne spominja več veliko, zato pa se je zanesla na arhive o ustvarjalcu, ki se je rodil leta 1914 v Ljubljani.

Odraščal je brez očeta, ki ga je izgubil v prvi svetovni vojni. Tik pred maturo je njegovo življenje zaznamovala še ena tragedija. Po nesreči je do smrti ustrelil prijatelja. Po dogodku je pobegnil na morje in tako leto preživel kot mornar. Ob vrnitvi v Ljubljano je maturiral in se nato vpisal na fakulteto. V tem času je boksal, smučal in bil član športnega društva Sokol. Leta 1942 so ga italijanski okupatorji internirali v taborišče v Čiginju in v Gonarsu, od koder je zbežal in se priključil partizanom.

Zanj je bil usoden tudi 31. avgust leta 1948, ko so ga aretirali in se je znašel v montiranem procesu. Leto pozneje so ga z Dušanom Pirjevcem, Jožetom Brejcem in Simono Dolenc na za javnost zaprtem sojenju obsodili na 12 let zapora in odvzem državljanskih pravic za pet let. Vrhovno kazen je sodišče zvišalo na 18 let zapora s prisilnim delom, obsojen pa je bil seksualne razpuščenosti, anarhije in različnih perverznosti. "Kriminalne kariere" pisatelja se je lotila publicistka in raziskovalka polpretekle slovenske kulturne zgodovine Alenka Puhar.

V zaporu je preživel šest let in pol, v njem pa je nastal pomemben pesniški opus. Nasploh je v zaporu po besedah Puharjeve pisatelj in pesnik veliko pisal. Zavedal se je, da je v teh okoliščinah ravno ustvarjalnost ključna za ohranjanje človečnosti in način preživetja, saj je s pisanjem lahko vzpostavil distanco do trpljenja in mučiteljev, v besede pa prelival nemočen bes.

Za Zupana je bilo pisanje zunaj zapora način življenja, pisal je povsod in vedno. To govorijo tudi v knjigi zbrane reprodukcije njegovih zapiskov na različnih kosih papirjev, beležke in zavitki cigaret, dopisovanje ob časopisnih člankih in podobno. V zaporu je pisanje za umetnika pomenilo način preživetja, pisalo si je izdelal celo iz v ta namen izpuljenih las.

Rokopise zaporniških pesmi, ki so jih leta po njegovi smrti hranili v Narodni in univerzitetni knjižnici, je prepisala Ifigenija Simonović. Kot pravi, je ob svoji vrnitvi v Ljubljano po več kot dveh desetletjih življenja v Londonu leta 2003 vedela, da mora storiti to, kar je Vitomilu obljubila. Leta je posvetila prepisovanju njegovih pesmi in tako so izšle Pesmi iz zapora.

Po vrnitvi iz zapora je Zupan diplomiral iz gradbeništva in nadaljeval svoje pisanje, od poezije, romanov, novel, satir, radijskih iger, scenarijev, psiholoških in filozofskih besedil do mladinske književnosti.

Pisal je tudi reklame, za preživetje je v 70. letih razmišljal o oglaševalski agenciji. Zasnoval je model, prek katerega bi naročniku ponudil več mogočih scenarijev za oglaševanje njegovega izdelka. Interesent bi si enega od teh izbral in po njem bi posneli reklamo.

Eden izmed njegovih scenarijev za reklamo, objavljen v knjigi, govori o neobritem moškem, ki z lisicami hodi po cesti z neprižgano cigareto v rokah. Želi si kaditi, nima vžigalnika, a nihče ga ne opazi, se ne ustavi in odzove na njegovo prošnjo za vžigalice. Temu sledi pripis: seveda moškega nihče ne opazi, saj nima klobuka določene znamke.

Prav tako je imel Zupan tudi svojo idejo za semafor, ker se mu ni zdelo logično, da bi prometno signalizacijo iskali v zraku. Patentiral ga je na tleh.

Ob literarnem ustvarjanju Zupana je malo manj znano njegovo likovno ustvarjanje. Tako so poleg fotografij iz družinskih albumov objavljeni tudi njegove risbe in akvareli.

Zupan med največjimi pisatelji prejšnjega stoletja Uredniki knjige so se odločili, da v tej knjigi ne bodo le besede o Zupanu, temveč tudi njegove. Tako se njegovi zapisi z modrim črnilom med črnimi črkami pojavljajo v biografiji Simonovićeve. Izbora literarne Zupanove zapuščine pa se je za omenjeno delo lotil Aleš Berger. "Tako kot je težko ulovljivo njegovo življenje, je tudi z njegovo literaturo," je njegovo ustvarjanje pospremil urednik.

Odločil se je za vključitev kratke proze, ki je kot preostalo pisateljevo delo v veliki meri avtobiografska, predvsem pa izraža ljubezen do pustolovskih in eksotičnih okoliščin ter krajev, povzema Berger, ki dodaja, da je Vitomil Zupan ob boku Lojzeta Kovačiča eden največjih pisateljev druge polovice 20. stoletja. "Gre za slogovno impresiven avtobiografski opus, v katerem svojo življenjsko izkušnjo zapisuje skozi umetniško prepričljiv način," še pravi Berger.

V knjigi so objavljeni tudi intervjuji z ustvarjalcem, objavljeni med letoma 1962 in 1975. Prav tako tudi pričevanja in raziskovanja različnih avtorjev, med njimi Mile Korun, Janeza Pipana, Mance Košir, Dušana Jovanovića, Matije Logarja, Mojce Kreft, Milčka Komelja in drugih.