Zgodbe prebivalcev Ljubljanskega gradu (foto)

Grajski se predstavijo so na Ljubljanskem gradu naslovili večer, na katerem so se srečali nekateri še živeči nekdanji prebivalci Ljubljanskega gradu. Njihove zgodbe je zbrala, povzela in predstavila Neža Hvale, študentka etnologije in kulturne antropologije, ki je skupaj s sošolci pod mentorstvom profesorice doc. dr. Mateje Habinc raziskovala tisto obdobje, ko je grad nad prestolnico predstavljal dom številnim družinam.

Prek pogovorov z nekdanjimi prebivalci Ljubljanskega gradu je študentka poskušala osvetliti način življenja na gradu v prvi polovici 20. stoletja, vse do leta 1964, ko so se morali z gradu zaradi prenove odseliti še zadnji prebivalci. Svoja dognanja bo predstavila v nastajajoči diplomski nalogi.

Prav nič razkošno grajsko življenje Mesto je grajske kapacitete v najem ponudilo socialno šibkim družinam, parom in posameznikom, ki pa na gradu kljub romantičnemu prizvoku niso živeli nič kaj grajsko. Večstoletni grad je bil namreč že močno dotrajan, debeli zidovi so bili vlažni, sistema ogrevanja ni bilo, zato so se v posameznih stanovanjcih greli s pečmi oziroma štedilniki na drva. Tekoče vode še ni bilo, nekajkrat na dan je grajski hišnik odprl vodnjak.

Otroštvo na Ljubljanskem gradu Spomini nekdanjih prebivalcev Ljubljanskega gradu so različni, saj so tam živeli v različnih obdobjih. Med predstavitvijo se je tako med občinstvom v dvorani Palacij vnela razprava o tem, ali so grajski otroci res naokoli hodili kar bosi, zaradi česar so jih preostali ljubljanski vrstniki zasmehovali. Izkazalo se je, da so bili otroci bosi v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pa tudi to, da so ves čas naseljenosti gradu otroci, ki so živeli znotraj grajskega obzidja, v očeh drugih veljali za posebneže. Živeti na gradu pač ni kar tako.

Grajska republika Otroci so se, kadar niso bili v šoli, smukali po grajskem dvorišču in okolici. Nabirali so kostanj, ki so ga nato starši prodajali, plezali po drevesih in grajskih rovih ter si izmišljevali različne igre. Pogosto so bili tarča njihovih spletk tudi obiskovalci gradu ter sprehajalci, še posebej zaljubljeni pari. A detajle so zdaj že odrasli grajski otroci v smehu raje zadržali zase. Prebivalci gradu so tam živeli kar malce odmaknjeno, a dobro organizirano življenje. Ljubljančani so jim rekli kar grajska republika. Menda so imeli tudi svoj časopis, a zbrani na večeru Grajski se predstavijo tega niso z gotovostjo potrdili.

"Še posebej veseli ste bili obiskov turistov, ste mi pripovedovali, saj ste od njih dobili kakšen priboljšek, kakšen bombon," je med prikazovanjem črno-belih fotografij iz različnih obdobij razlagala Neža Hvale. Ena od obiskovalk je na fotografiji zapuščene sobe prepoznala njihovo stanovanje: "Tam je bila postelja, tam miza, na stenah pa je bil vzorec jelenov, nanesli smo ga z valjčkom."

Zavod za ureditev stare Ljubljane je do konca leta 1963 poskrbel za izselitev 219 stanovalcev, do 21. januarja 1964 pa so poskrbeli še za izselitev zadnjih 83 družin z gradu. Delavci iz grajske gostilne so ostali na gradu.

Pogovor s 101 leto staro nekdanjo prebivalko gradu: "Mama, a bomo graščaki?" Po predstavitvi smo se pogovarjali z najstarejšo še živečo nekdanjo prebivalko gradu, 101-letno gospo Mojco Klemenčič, ki je med letoma 1919 in 1921 z družino živela v enem od stanovanj na Ljubljanskem gradu. Njen oče Milan Klemenčič (1875 - 1957) velja za pionirja lutkarstva na Slovenskem. Danes gospa Klemenčičeva spet živi v Ljubljani, na Poljanah. Do spodnje postaje vzpenjače na Ljubljanski grad je ob pomoči sosede in lesene palice prišla peš. Čeprav že zelo slabo sliši, pa na vprašanja o življenju na gradu odgovarja z največjim veseljem.

Kakšni so vaši prvi spomini na Ljubljanski grad? Sem smo prišli novembra 1919, ostali pa smo samo dve leti, do leta 1921. Prvi dan, ko smo prišli iz Domžal, stara sem bila sedem let, sem s kolodvora zagledala grad. In mama mi je rekla: "Tam gor bomo zdaj stanovali." Jaz pa sem jo vprašala: "Mama, a bomo graščaki?"

A življenje na gradu ni bilo prav nič gosposko, kajne? Med vojno smo kot begunci živeli v Domžalah, kjer smo – šlo je za dve družini – stradali v eni sami sobi z enim oknom. V gradu smo živeli v stanovanju v prvem nadstropju, do katerega si prišel po dolgem hodniku. V pritličju je živel hišnik, ki je dnevno odpiral vodo. V kleti so živeli vojaki, ki so imeli v prvem nadstropju svojo kuhinjo. V prvem nadstropju so bila stanovanja, v katerih so živele stranke, torej prebivalci.

Imeli smo eno sobo in kuhinjo, ki sta bili še čisto prazni, ko smo se vselili. Bili ste še zelo majhna deklica. Je bilo na gradu veliko otrok, ste imeli družbo? No, ko je mama čakala, da pripeljejo pohištvo, mi je rekla, naj grem malo naokrog. Šla sem po dolgem hodniku in potrkala na vsaka vrata na njem. Šla sem na dvorišče, ker je bilo polno listja od kostanjev. Metala sem tisto listje v zrak, nato pa me je kar naenkrat nekdo potisnil v kup listja.

Bil je najmlajši fantek, ki je takrat živel na gradu, in mi rekel: "Da boš vedela, kaj to pomeni leteti." Z njegovo sestro Marjanco sva skupaj hodili v šolo pri Svetem Jakobu.

Kako ste se igrali? Igrali smo se pri nas doma, imeli smo dolgo in široko mizo, pod katero smo se igrali trgovino ali šolo. Igrač nismo imeli. Enkrat me je mama vzela v naročje in me vprašala, zakaj se igramo samo trgovke in učiteljice, ko pa je še toliko drugih poklicev. Začela je pripovedovati o različnih poklicih, povedala mi je tudi za medicino, koliko je različnih vej medicine, takrat sem vedela: "Zdravnica bom!"

Imela sem dva starejša brata, ki se z mano nista igrala, jaz sem imela na gradu svojo družbo, Marjanco, njeno sestrico in bratce, ki so bili mlajši. Kam ste grajski otroci hodili v šolo? Hodila sem v šolo v Šentjakob, v prvem razredu sem imela učiteljico, ki se je pisala Mak, in jaz sem jo sovražila. Z Marjanco z gradu sva skupaj hodili v šolo, nazaj grede pa me je mama vedno prišla iskat. Očeta so angažirali v Operi in v Drami in je bil zelo zaposlen. Po dveh letih sem odšla živet v Kočevje, mama pa je kmalu zatem umrla.