Zakaj beseda virantovanje ne bo prišla v resni slovar

Doc. dr. Kozma Ahačič je namestnik predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in predavatelj na Univerzi v Novi Gorici. Vodi delo na zgodovinskem Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja in je avtor ter urednik več knjig (ena je izšla tudi v tujini) ter številnih znanstvenih in poljudnih člankov. Ureja slovarski portal Fran.si, portal Slovanske slovnice in pravopisi, pred kratkim pa je izšla tudi njegova slikanica za mlade Jezični možje, ki opisuje zgodovino slovenščine v obliki kratke zgodbe.

Kako beseda pravzaprav pride v slovar? Beseda pride v slovar, če se jo uporablja. Način rabe pa je nato označen glede na vrsto slovarja. Če je beseda na primer v rabi samo v pogovornem jeziku, pa jo uvrstimo v slovar knjižnega jezika, bomo takšno besedo v slovarju označili kot pogovorno. In obratno – če bi delali slovar pogovornega jezika, bi bile v njem z ustreznimi oznakami označene besede, ki v pogovornem jeziku delujejo preveč knjižno.

Poznamo tudi slovarje, v katerih so samo besede, ki so v rabi v natančno določenih okoliščinah: v terminološkem slovarju je na primer opisana samo terminologija določene stroke. V čebelarskem slovarju bo imela matica samo pomen živali, v kakem drugem pa bo pomenila samo orodje. Za slovaropisca je podlaga za uvrstitev v slovar torej vedno raba. Kaj je raba, pa seveda ni vedno najlažje določiti. O tem se jezikoslovci praviloma najtežje poenotimo.

Iz tujih jezikov pridejo do nas popularne besede, ki mogoče nikoli ne bodo v slovarju. Recimo hipster ali selfie. Če se bodo te besede uporabljale, bodo prej ali slej tudi v slovarjih. Uporabniki jezika delujemo zelo nepredvidljivo. Mi vsi smo tisti, ki z dnevno rabo oblikujemo svoj jezik. Jezikoslovci kot slovaropisci na to ne moremo neposredno vplivati, s pojavom spleta namreč nikomur ne moremo preprečiti, da bi javno uporabljal slogovno grd ali lep jezik, ter nikomur, da bi tak jezik bral. Na podlagi znanja, ki ga imamo, smo dolžni uporabnikom jezika pomagati, da bodo z njim lahko dosegali tisto, kar si želijo.

Kako priljubljena je slovenščina v tem trenutku? Zgodovinsko gledano, slovenščini ni šlo še nikoli bolje. Še nikoli v zgodovini slovenščine nismo mogli uporabljati v vseh govornih položajih, hkrati pa Slovenci nismo bili del večje politične enote, v kateri bi bila slovenščina vsaj na papirju tako enakopravna, kot je danes. Pred letom in pol je bila sprejeta Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko, ki pa se še vedno izvaja samo deloma. Predvideno je bilo namreč, da bo vlada sprejela dva akcijska načrta, ki sta še vedno v predalu, saj ju nova ministrica zaradi nekaterih vsebinskih pomislekov še ni dala v nadaljnjo obravnavo.

Kaj je v tej resoluciji tako pomembnega za slovenski jezik? Če grobo povzamemo, gre za več manjših aktivnosti, katerih glavni namen je, da bi bil vsak Slovenec dobro opremljen z vsemi priročniki, z vsemi orodji, ki jih potrebuje za uporabo slovenščine, da bi bilo šolanje v slovenščini in o slovenščini čim boljše in da bi hkrati vsem nam govorcem rastla jezikovna samozavest.

Naši politiki radi uporabljajo besedno zvezo skrb za jezik. Koliko pa jih resnično skrbi za jezik? Že večkrat sem rekel, da se jezikoslovci, kadar nekoga na položaju navzven skrbi za jezik, praviloma ustrašimo. Za načelno skrbjo za jezik se običajno skriva predvsem zadrega, ker za jezik realno nismo pripravljeni ničesar narediti. Skrb za jezik ni nekaj abstraktnega, ampak vrsta dejavnosti, za katere jezikoslovci bolj ali manj vemo, da bi bile potrebne.

Kljub temu pa se moramo pomembnosti slovenščine najprej zavedati njeni govorci. Seveda, zadnja leta sem opažal, kako kljub temu da opozarjamo, da je bil slovenski jezik v vsej slovenski zgodovini pomemben, če ne celo edini združevalni element, zgodovine slovenskega jezika sploh ne poznamo. Zato sem napisal knjižico za mlade Jezični možje: zgodba o slovenskem jeziku, ki poskuša to vrzel zapolniti.

Mislim, da bodo imele poleg vsebine tudi odlične ilustracije mladega Jaka Vukotiča dober vpliv na znanje tistih mladih, ki bodo vzeli knjižico v roke.

Slovenski jezik ima mogočno zgodovino, ki je žal ne znamo samozavestno poudarjati. Močno samozavest lahko pridobiš, če se zanjo šolaš. Pri nas je domoljubja (in s tem jezikoljubja) v šoli res manj kot v drugih državah, ki mi jih je uspelo spoznati. Morda je to nekakšen podzavesten odziv na pretekla leta, ko so nam skupno državo Jugoslavijo predstavljali kot skupen povezovalni ideal, a smo vedeli, da je v tem veliko zlaganega. Zato morda instinktivno zavračamo, da bi mlade za domoljubje vzgajali tudi v Sloveniji. Pa bi bilo dobro.

Dnevno spremljate slovenske medije? Kako vam je všeč jezik, ki ga uporabljamo novinarji? V medijih dandanes najdemo čisto vse, od najvišje kultiviranega jezika do jezika, za katerega je že na daleč vidno, da so ga preveč oskubili hišni lektorji, pa na drugi strani do povsem razpuščenega jezika, za katerega bralci hitro ugotovijo, da ga ni prijetno brati.

Kaj pomeni prevelik vpliv lektorjev? Kadar lektorji v želji za dobro slovenščino posegajo v slogovne posebnosti določenega avtorja, gredo lahko včasih nehote predaleč. Predstavljajte si na primer v povsem nevtralno knjižno slovenščino zlektorirano besedilo Marka Crnkoviča.

Si pa Lektorsko društvo Slovenije zadnja leta zelo prizadeva, da bi bilo takšnega lektoriranja vse manj. Dober lektor mora imeti včasih pogum, da ne popravi skoraj ničesar, drugič spet, da avtorju pomaga, da se s svojim besedilom ne bo v celoti osramotil. In takšnih lektorjev je na srečo vse več.

V SSKJ2 so bile dodane številne nove ženske oblike samostalnika. Dobili smo besedo mis, nismo pa dobili ženske oblike besede mislec, pisec. Kako to? Očitno te ženske variante niso bile dovolj v rabi, da bi jih avtorji uvrstili v slovar. Če govorci neke oblike ne uporabljamo, je v slovarju pač ne bo.

Kot kaže, ni dovolj mislic, da bi bila ta beseda v slovarju. Tako je.

Letos smo dobili tudi slovar žive slovenščine Razvezani jezik, ki nakazuje velik razkorak med govorjenim in knjižnim jezikom. V vsakem jeziku je tako. Še posebej mlajši govorci v pogovorih radi uporabljajo posebne besede, besedne zveze, posebno skladnjo; tako je po vsem svetu. Slovar registrira tudi takšne stvari, a resnejši slovarji to počnejo z določenim zamikom, saj nekatere besede hitro vzniknejo, nato pa jih še hitreje pozabimo. Tudi na vašem portalu ste na primer na veliko uporabljali besedo virantovanje, danes pa te besede tako rekoč ni več.

Nastali pa so tajkuni in se obdržali. Tako je. Ravno zato smo na spletni strani fran.si začeli objavljati Sprotni slovar slovenskega jezika, v katerem odkrivamo in popisujemo besede, za katere ni nujno, da bodo prišle v "resni" slovar.

Kako lahko pri tem sodelujejo uporabniki? Že zdaj lahko uporabniki za vse besede tujega izvora malce za šalo predlagajo slovenske ustreznice, v oktobru pa bo na voljo nova, močno dopolnjena verzija portala, kjer bo sodelovanje z uporabniki še večje. Lahko bodo dodali, kaj pogrešajo v slovarjih, lahko bodo opozorili, če se jim bo zdela kakšna razlaga neustrezna.

Slovaropisje je namreč na eni strani videti kot dejavnost, ki je odmaknjena od vsakdanjega vrveža v zaprašene mračne sobe, a če pogledamo lansko burno razpravo o definiciji besede družina v SSKJ2, vidimo, da je naše delo v resnici zelo družbeno odgovorno. No, pa tudi naše sobe so v resnici zelo svetle.

Lahko omenite kakšno besedo, ki se je v slovenščini obdržala najdlje? V Brižinskih spomenikih je vrsta besed, ki so že celo tisočletje nespremenjene, nekatere celo v enakem pomenu. Tudi sicer se, če odmislimo glasovne spremembe, premiki v fondu besed dogajajo zelo počasi. Na pomenskem področju se lahko dogodijo bliskovito. Še pred dvema desetletjema smo besedo miška uporabljali kot manjšalnico od živali, danes pa močno prevladuje beseda miška kot računalniški dodatek.

Da skleneva pogovor z najpomembnejšo stvarjo za slovenski jezik. Zakaj so Brižinski spomeniki tako pomembni? Noben jezik se ne rodi v enem letu ali desetletju, ampak se rojeva zelo počasi. Brižinski spomeniki so pomembni zato, ker so napisani v jeziku, iz katerega se ne bi mogel razviti noben drug jezik kot slovenščina. Mi zato preprosto rečemo, da so napisani v slovenščini in so najstarejši latinični zapis v kakem slovanskem jeziku. Tak podatek je za našo samozavest, za ponos na zgodovino našega jezika in naroda zelo pomemben. Lahko nam ga zavidajo – in to upravičeno – vsi preostali slovanski narodi.