Z rabljem in čarovnico skozi temno zgodovino mučenja

Od 7. maja do 27. septembra bo na Ljubljanskem gradu v dvorani Kazemate na ogled razstava Barbarstvo muk, na kateri si bo mogoče ogledati mučilne naprave iz obdobja med 16. in 18. stoletjem, vsak petek, soboto in nedeljo ob 18.30 pa si razstavo lahko ogledate v družbi vodnika ter rablja in obtožene čarovnice Anice, maja bodo organizirali cikel predavanj o zgodovini kaznovanja na Slovenskem, septembra pa bodo razstavo sklenili z okroglo mizo z Amnesty International, na kateri se bodo pogovarjali o tem, kakšne oblike mučenje prevzema danes.

Na današnjem vodenem ogledu je grajski vodnik Aleksander Jovanovič skupaj z igralcema v vlogah rablja Hansa Heinricha Selingerja in čarovnice Anice predstavil nekaj najbolj okrutnih metod in pripomočkov za kaznovanje iz obdobja novega veka.

Brez priznanja ni bilo smrtne kazni Razstavljene mučilne naprave se v grobem delijo na tri skupine: sramotilne naprave za izvrševanje sramotilnih kazni, naprave za mučenje in pridobivanje priznanja ter naprave za izvrševanje kazni, predvsem smrtne. Kot je povedal Jovanič, si kazensko pravo tistega obdobja ni prizadevalo, da bi kršitelja ali kršiteljico poboljšali, temveč mu prizadeli telesne bolečine, z javnim izvajanjem kazni pa znova vzpostavili red, ki so ga obtoženi in obtožene prekršili. Kazensko pravo je imelo tako skoraj didaktičen namen, saj je prebivalstvu demonstriralo, kaj se zgodi, ko je prekršen božji red oziroma cesarjeva volja.

Za kralja vseh dokazov je veljalo priznanje, ki ga je bilo treba dobiti na kakršenkoli način. Kljub razvitim mučilnim napravam so znani primeri, ko so obtoženi prestali vse postopke in preživeli, zločina pa niso priznali. Kazensko pravo je narekovalo, da se te ljudi razglasi za nedolžne in izpusti, a vrnitve v normalno življenje zanje ni bilo, saj so veljali za uročene.

Med hujšimi zločini je bilo čarovništvo Kazensko pravo se je do leta 1532 spreminjalo od dežele do dežele, dokler ga ni Karel V. z zakonikom Constitutio Criminalis Carolina vsaj delno poenotil za nemške dežele, lokalna odstopanja pa so bila dopuščena. Marija Terezija je leta 1769 z zakonikom Constitutio Criminalis Theresiana poenotila kazenske prakse za vse dežele, v tem zakoniku pa je bilo kar 58 zločinov, za katere je bila predvidena smrtna kazen. Ker je zakonik izšel v obdobju razsvetljenstva, ga je Marija Terezija na pobudo intelektualcev nekaj let pozneje spremenila in izločila številne zločine in mučilne prakse. Za enega od najhujših zločinov je veljalo čarovništvo, ki so ga bili lahko obtoženi tako ženske kot moški, le da so bili zadnji v manjšini. Obtožbe so bile velikokrat maščevalne narave in so cvetele predvsem na podeželju, kjer so obtoženi čarovništva tako "prevzemali krivdo" za slabe letine in vreme.

Rablji, samostojni podjetniki z lastnimi tarifami Kazni je izvajal rabelj, ki je bil po Jovanovičevih besedah nujno zlo, neugleden in nečasten poklic, ki pa so ga izvajalci opravljali po lastnih tarifah in so bili tako nekakšni samostojni podjetniki tistega časa. V Ljubljani je rabelj najprej prebival v soteski med Golovcem in Grajskim gričem, pozneje pa pod grajskim gričem nad Gornjim trgom.

Sramotilne kazni za lažje prekrške, kot so bile zunajzakonske spolne prakse, tatvine in goljufije obrtnikov, še posebej mesarjev in pekov, so se kaznovale s sramotilnimi kaznimi. Namen pripomočkov za sramotenje je bil, da obtožene vklene in jim onemogoči premikanje, s tem pa udeležencem sramotilnih dogodkov omogoči, da jih lahko pretepajo, vanje mečejo gnilo sadje in zelenjavo ali se nad njimi drugače znašajo. Občasno so tovrstnim prestopnikom odrezali tudi kakšen manjši del telesa, da bi bila sramota večja.

Včasih je zadostovala že predstavitev mučilnih naprav Hujši prekrški so bili v pristojnosti višjega sodstva in mednje je spadalo tudi čarovništvo. Prva rabljeva naloga oziroma prva stopnja mučenja je bila, da je kaznjencu ali kaznjenki pokazal vse svoje pripomočke in natančno opisal, kako jih bo uporabil. Druga stopnja, če se žrtev še ni vdala, je bila, da so jo slekli do golega in jo vklenili v klade. Golo telo, izpostavljeno pogledom, je bilo pogosto dovolj, da se je človek zlomil in priznal zločine, ki jih sploh ni storil. Če tudi to ni bilo uspešno, pa so morali preiti na tretjo stopnjo mučenja, uporabo teh mučilnih naprav.

Samo mučenje je bilo barbarsko, a strogo predpisano in urejeno z zakonikom. Vedno je šlo za političen dogodek, saj je oblast z mučenjem pokazala svojo moč, avtoriteto, pa tudi za politični dialog med oblastjo in javnostjo. Razbojnike so na primer obglavili s sekiro, morilce so strli s kolesom, s katerim so jim zdrobili kosti, včasih pa so še žive vpletli v kolo in jih postavili na steber na ogled. Požigalce, vlomilce v cerkve, bogoskrunce in čarovnice so zažigali na grmadah, posiljevalce so utopili, detomorilke pa so žive zakopali v zemljo in jih usmrtili s kolom. Kaznovali so celo telesa samomorilcev, saj je veljalo, da ima edino bog moč nad človeškim življenjem, ker pa je samomorilec to zlorabil, je bilo treba mrtvo telo še naknadno kaznovati.

Na Ljubljanskem gradu nekoč ena od najboljših kaznilnic na tem območju Kljub okrutnosti so poznali nekatere olajševalne okoliščine, na primer starost, spol, nosečnost, koliko muk si že pretepel. Višje plemstvo je na primer lahko na izvršitev kazni prišlo v lastnih oblekah.

Mučenje in smrtne kazni je iz zakonika črtal Jožef II., ki je uvedel zaporno kazen, poboljševalnice in prisilno delo, smrtna kazen pa je na našem območju veljala vse do propada monarhije.

S kaznovanjem je povezan tudi Ljubljanski grad, kjer je bila od leta 1815 kaznilnica, ki je veljala za eno od najboljših na tem območju. Kazni so bile stroge, ne pa tudi krute; tisti, ki so bili sposobni delati, so pometali ljubljanske ulice ali poganjali vodno kolo, lahko so sodelovali pri mašah, dovoljeno pa je bilo tudi druženje med zaporniki. Na Ljubljanskem gradu je bil zaprt tudi Ivan Cankar, ki je svojo izkušnjo opisal v črtici Sence.