Vse temne sile minejo!

Pri založbi PhRed so izdali ponatis njenega romana v pismih Brez sladkorja, prosim, ki so mu zgodnja zrela leta dodala nadaljevanje z dnevniškim romanom To ni bila navadna kava.

Tatjana Oblak Milčinski je začela kot mlada raziskovalka na filozofski fakulteti, nato je bila samostojna ustvarjalka na področju kulture, oblikovalka kostumografije, scenografije in lutkovnih predstav. Zadnja leta je vodja Cankarjevega doma na Vrhniki.

V svoji knjigi Svi šle wakapavat turšca na Mah (Kmečki glas, 2006) je zbrala folkloristične pripovedi z jugozahodnega dela Ljubljanskega barja. Pretekla leta nas je avtorica obogatila tudi z izjemnim uredniškim delom – zapise Franeta Milčinskega - Ježka je povezala v štiri antologijska dela: Preprosta ljubezen, Sončna ura, Kapljica in morje, Ljubezen naj gre vedno v cvet (Založba Sanje). Drži, kar je izjavila med nastajanjem mogočne Sončne ure iz leta 2011: "Mislite si o redu v naši hiši, kar hočete, ampak vsakič, ko malo pospravim, objavimo novo knjigo." To ne velja samo za njeno izjemno uredniško, pač pa tudi avtorsko delo.

Pisma, povezana v roman z naslovom Brez sladkorja, prosim, so kot prvenec izšla že leta 1994. Knjiga je naletela na širok sprejem, tople kritike in strastne bralce – po zmagi avtorice na natečaju revije Mentor pri ZKOS-u je založba Mondena pokazala dovolj posluha in igriv roman v pismih 27-letnice izdala tudi v knjigi. Zdaj je knjiga pred nami osvežena in nadgrajena – z nadaljevanjem. Pisma prijatelju so prerasla v družinsko kroniko in se prelevila v dnevniški roman z naslovom To ni bila navadna kava. Obe knjigi nam sestavita kalejdoskop časov, iz katerih avtorica še hrani skrbno zložene ovitke čigumijev bazooke in brooklyn, izkaznico mladinske in verjetno tudi pionirske organizacije, časopis Umrl je Tito, presnete kasete, spomine na širjave in obete prihajajoče miline, ki jo ustvari lastna družina. Z vsemi grenko-sladkimi primesmi, ki jih nakuhajo leta bližin, tudi ko začne "lect srečnih koncev … kapljati na siva tla vsakdana."

Prva knjiga je zazrta v isto nebo, ki razsvetljuje tudi drugo. Pa vendar so galaksije, ki jih obiskuje avtorica v prvi knjigi, zazrte v širšo družbo, tudi družbeno-politično stvarnost, ali kako se je že temu reklo v tistih časih, z vsemi primernimi in čezmernimi dozami svetovljanstva, kot si ga privošči razborita študentka v preteklem tisočletju. Druga knjiga se znatno bolj napaja v mikrokozmosu družine, in družina je pri tej avtorici res flora in favna v najširšem pomenu besede. Vse dobro in težko zaobjame v svojem hudomušnem duhu: "… in meni se zdi, da vse te temne sile, ki skušajo splesti okrog mene goste mreže, najbolje uženem tako, da jih obelodanim." Širjave se razširijo na manj družbene in bolj zasebne peripetije, ki jih na novo zasnovano družinsko življenje neizbežno prinese s sabo.

Mladost in veter v laseh Zdi se, da se je iz mladostniške epifanije, študentske vihravosti prve knjige pri drugi, dnevniških zapiskih, spustila v resničnost družinskega življenja. Koliko bo to držalo? "Da, morda. Zlasti bralci, ki me ne poznajo, bodo prav gotovo dobili tak vtis, ki je pravzaprav logičen, saj naj bi tako tekla naša življenja. Jaz sama pa sproti tega 'pristajanja' na realna tla niti nisem tako definirano opazila oziroma nisem hotela opaziti, saj bi morda sicer kar nekam pobegnila – če človek sam sebi sploh lahko uide na kakšen zdrav način. Zanimivo, kako si hkrati sprememb želimo in se jih tudi bojimo!" pravi Tatjana Oblak Milčinski in dodaja: "Morda ravno s pisanjem, torej zapisanimi odnosi do sebe in sveta, nekako brodim skozi življenje in se imam ob tem, čeprav ni vedno vse tako rožnato – precej lepo!"

25 let narazen! Pa vendar je med prvo in drugo knjigo minilo skoraj petindvajset let: "Takoj, ko sem znala pisati, je privrelo na dan to, kar se razliva zdaj v teh knjigah: šolski spisi, prvi dnevniki, pisma prijateljicam, počitniški pozdravi na karticah, popisanih na drobno od roba do roba, pa še tja pod znamko … Potem po srednji šoli pa vsi sošolci v vojsko in s tem nešteta dopisovanja, med drugim tudi z Leonom, ki je znal prisluhniti vsem mojim zgodbam in mi pošiljati svoje. Res pa je, da so objavljena pisma v prvi knjigi stara šele četrt stoletja. In da mu tistih zadnjih sploh nisem več pošiljala. Ko je knjiga izšla, sem pisala dalje, brez večjih premorov – ne pač pisem, ampak nekakšne dnevniške zgodbe –, in pred osmimi leti začela iskati novega založnika. Pri tem se pa človek v resnici postara!" Koliko se je v tem času Tatjana Oblak Milčinski resnično spremenila? Je njeno notranje življenje drugačno? "Kaj pa vem, če kaj?! Tisto osnovno tako ali tako je in se več kot toliko ne more spremeniti, pri nikomer in pri ničemer … spreminjajo se kvečjemu dojemanja, odnosi. Vsekakor sem čedalje bolj vesela, da sem." Izjemno je priljubljena pri ljudeh. Kaj jo žene? "Saj to! Vesela sem, da sem in da smo. Koliko sem priljubljena, težko rečem, saj sem bila vzgajana tudi s stavkom, da je skromnost lepa čednost, ki je ne zmorejo vsi ljudje. Eno od prvih sporočil moje mami je tudi, da je ljubezen edina stvar, ki se ne deli, ampak množi. Tako imam večino ljudi neizmerno rada in vem, da gradijo moje vesolje prav taki, kot so. Ta občutek me osrečuje, mi daje krila in s svojim žarom cvre vse teme in sence okrog mojega bivanja."