"Vse, kar sem dosegla, je povezano z Milanom"

Daria Bignardi je italijanska pisateljica, novinarka in televizijska voditeljica. Na italijanski televiziji La7 vodi pogovorno oddajo La invasioni barbariche (Vdor barbarov), v kateri gosti šest različnih gostov od politikov, pisateljev do glasbenikov, s to zanimivo mešanico pa želi z vsako oddajo čim bolje podati trenutni duh časa. Prepoznavna je postala predvsem kot prva voditeljica resničnostnega šova Big Brother leta 2002. Gledalce je navdušila z resničnim zanimanjem za tekmovalce šova, za njihove stiske in njihova prepričanja. V Ljubljano pa Daria Bignardi ni prišla kot televizijska oseba, ampak kot pisateljica na povabilo Mladinske knjige, saj je založba izdala njen tretji roman Popolna akustika. "V življenju sem ljubil eno samo žensko: ko me je zapustila, je nisem videl šestnajst let," se začne roman, ki govori o tem, kako pomanjkanje dialoga v partnerskem odnosu usodno vpliva na njegov razplet. V zgodbi skozi oči glavnega junaka Arna spoznavamo njega in njegovo ženo Saro. Čeprav je njun zakon videti idiličen, vsaj Arno bi se s tem popolnoma strinjal, Sara po trinajstih letih zakona nekega dne preprosto odide. S spoznavanjem ženine preteklosti Arno raziskuje tudi svoj odnos do nje in sveta ter po nekakšni krožni poti pride do cilja, torej do samega sebe. Nikoli niso stvari takšne, kot so videti na prvi pogled ali prvo branje …

Na predstavitvi ste omenili, da ne bi nikoli kupili knjige, ki jo je napisala javna oseba. Ampak ali ni ravno vaša prepoznavnost pripomogla k priljubljenosti knjige? Mogoče bi od javne osebe kupila avtobiografijo, ne pa romana. Radovednost, kaj je slavna oseba napisala, mogoče deluje le za eno knjigo, a če knjige niso dobre, jih od takšnih oseb ne kupujemo več. Moje knjige so bile prevedene v različnih državah, v katerih nisem znana, pa so tudi tam zanimive in jih ljudje radi berejo. Zgodbe se dotikajo širšega kroga bralcev in niso omejene le na Italijo.

Zgodba se dogaja v Milanu, tudi sami živite v Milanu. Sara, junakinja romana, prav tako kot vi prihaja iz obmorskega dela Italije ter zelo hrepeni po naravi in morju. Kako se vi počutite v Milanu? V Milanu živim že trideset let in priznam, da pogrešam naravo. Kot otrok sem veliko časa preživela pri starih starših v pokrajini Emilija - Romanja. Narava, majhne rečice, nasadi, vse to mi manjka. Občutek absolutnega lahko da samo narava, tako se lahko v tem delu poistovetim s Saro. Milano je mesto, v katerem sem si ustvarila kariero, je tudi mesto, ki mojemu moškemu junaku iz romana pomeni veliko, saj ga izpolnjuje, mu omogoča, da nastopa v najboljši operni hiši, v Scali, drugje se ne bi mogel tako izraziti.

Vam je mesto podobno kot Arnu omogočilo, da ste razvili svoj talent? Vse, kar sem dosegla, je povezano z Milanom. Tukaj sem začela kot novinarka, tukaj sem objavila knjige in v tem ogromnem mestu sem vzgojila tudi dva otroka.

Kje pa pišete in ustvarjate? V naravi ali mestu? Pišem tam, kjer se dobro počutim. Večino napisanega sem napisala zgodaj zjutraj, ponavadi poleti, ko sem se zbudila ob zori. Ko sta bila otroka še majhna in sta spala do desetih, sem vstajala ob petih, da sem lahko do desetih pisala. Zora je tudi v tem romanu zelo prisotna in lahko bi ji dali kar vlogo kakšnega lika.

Bolj ko Arno spoznava svojo ženo, bolj je blizu njuna ločitev. Ali ni spoznavanje partnerja bistvo dobrega odnosa? Bistvo je ravno to, da bolj ko Arno spoznava Saro, bolj ugotavlja, da ji ne more dati tistega, kar potrebuje. Ravno to, da neprekinjeno rasteta skupaj, je srž odnosa med dvema. Med dvema, ki se ljubita, je zmagovalno orožje to, da se poznata do obisti.

Sara je bila edina ženska, ki jo je ljubil. Njemu je bila predstava o njej dovolj, ona pa je želela uresničiti sebe in svoje sanje. Arno se je zaljubil v podobo Sare, ki jo je poznal še iz najstniških let. Ni pa se potrudil, da bi razumel razvoj njene osebnosti. Kot sem zapisala v knjigi, jo je najprej videl kot mačko, vseskozi je bila sproščena, zvesta sama sebi. Pozneje jo primerja s kormoranom in boji se spoznati Sarino podvodno življenje, zato raje ne brska po njenem občutju in preteklosti, dokler ni v to primoran.

Na koncu knjige nekako egoistično ugotovi, da lahko živi brez nje, a brez glasbe ne more. On si je samo želel žensko, ki bi poslušala njegovo glasbo. Arno ni egoist, ker ko ugotovi, da je glasba res tisto, kar ga izpolnjuje, ji dovoli, da gre. Sara ga pravzaprav prisili, da jo spozna, in ko to naredi, ona gre.

Skozi knjigo bralci malce spremenimo tudi odnos do Sare. Na začetku si kar malce jezen nanjo, saj zapusti moža in tri otroke. Želela sem, da se spremeni ta pogled. Na začetku je res videti, da je Sara bolj kriva kot Arno, a skozi zgodbo spoznavamo, da je njuno razmerje veliko bolj kompleksno, kot se zdi.

Omenili ste, da so vsi vaši romani povezani z družinskimi odnosi, velik poudarek namenjate družini in njeni zgodovini. Družina nas zaznamuje kot osebo. Kar se je zgodilo v naši družinski preteklosti, vpliva na nas kot osebo. Ker se ni govorilo o težavah v družini, ker so te zakrivali, so prehajale med družinami. Iz roda v rod. Sama pa želim to podati v zgodbi.

Od kod vam to odlično poznavanje glasbe in operne hiše Scala? Eno leto sem hodila v milansko Scalo, kjer sem govorila z različnimi ljudmi. Hodila sem v bar, najela sem prostor, kjer sem neomejeno gledala, kaj se dogaja v takšni hiši.

Vaša prva knjiga je bila zelo avtobiografska, koliko vas je še v vseh naslednjih? Zelo težko je pisati neosebno. Liki imajo lastnosti, ki so mi blizu, pozneje pa rastejo in se razvijajo drugače, kot se razvijam sama.

Da ste Italijani gurmani, je splošno znano. Koliko pa je v italijanskih romanih prisotna hrana? Italijani imamo res radi hrano in uživamo v njej, ampak v romanih je ne uporabljamo pogosto.