"Vedno gre za en sam cilj: napisati dober roman"

Je bilo vaše najnovejše delo Pedagoški triptih pisano s kakšnim posebnim namenom ali zgolj kot fikcija, zmes avtobiografije in domišljije?

Ne, nič posebnega, nič od tega. Vedno gre samo za eno samo stvar oziroma cilj: napisati dober roman. Vse preostalo, fikcija, avtobiografija in tako dalje, so težka vprašanja in še težji odgovori. Nikoli se ne ve do konca, tudi avtor ne ve, pa tudi pretirano pomembno ni. Roman je tekst sam zase. Takšen, kot je. Lahko je pri pisanju avtorja bolel zob ali pa ga je skrbelo, kje se potika njegova mačka … ne vemo.

Kakšni so bili odzivi pedagoške stroke? Je kdo osebno pristopil in pohvalil ali pokritiziral? Morda tudi kdo od učencev?

Odzivi so bili dobri. Učenci na šoli, kjer sem ravnatelj, sicer vedo, da sem tudi pisatelj (vedo pa nedvomno tudi vse preostalo …), ampak to ni pomembno. Drugače pa sem bil zelo, izjemno polaskan, ker se je na filozofski fakulteti z mano pogovarjal dr. Zdenko Medveš, profesor na oddelku za pedagogiko, na razgovor so me povabili kar vpričo študentov. V osnovi je bilo prijetno to, da se je sicer govorilo o pedagogiki, vendar z lepo distanco, da se vendarle pogovarjamo o umetniškem tekstu. Dr. Medveš je delo pedantno prebral, bil je kulturen in vsebinski … Bilo je veliko dobrih odzivov, tudi Pogledi so mi namenili ogromno prostora …. Imel sem več intervjujev, roman je šel v svet in je v tem smislu moj največji dosežek. Težko ga bom ponovil.

Na katero vaše literarno delo ste do zdaj najbolj ponosni in zakaj?

V bistvu ni odgovora. Zelo preprosto rečeno je tako, da mora vsak umetnik, vsak pisatelj, pa tudi vsi drugi, vedno verjeti v svoje delo, ki nastaja, s katerim se ukvarja, da bo najboljše. To je zakonitost ustvarjanja. Če bi si rekel, ta in ta roman je najboljši, potem ko je že napisan, bi nehal ustvarjati pri prvem. Tako pa greš vedno naprej v veri, lahko je tudi slepilo, katerega sprejemaš, da zdaj pišeš najboljši roman (ali pač kreiraš nekaj najboljšega, kar pač delaš). V svoje delo moraš vedno verjeti sproti, za nazaj pa so dovoljeni dvomi in obvezno analiza … Katero knjigo ali knjige prebirate v teh dneh? Katera zvrst literature vas najbolj pritegne?

V teh dveh dneh je na FF simpozij o mojem profesorju dr. Dušanu Pirjevcu, prebral sem nekatere prispevke v zborniku … zdaj je popularen Ruediger Safranski z obema knjigama, pa Jože Pirjevec in Andrej Inkret, saj veste, katere knjige. Drugače pa imam ogromen dolg za branje za nazaj in za sproti. Veliko me še čaka. Vsekakor je prvi na vrsti Kidričev roman o Pohorskem bataljonu … nujno.

Ste bolj naklonjeni obiskovanju megalomanskih kinematografov ali intimnejših gledaliških hramov? Katero predstavo ali film ste si ogledali nazadnje in kako bi jo ocenili?

V kino že dolgo ne hodim. Oddaljil sem se od njega. Liffe se mi zdi eksluzivističen, bojim se, da filmske govorice ne bom razumel, kar preberem, komaj razumem, Kolosej je eno samo filmsko hollywoodsko ali kakšno že spakovanje … drugače kar redno hodim v SNG Dramo in še kam.

Če bi vas tujci prosili za nasvet, kateri slovenski film bi jim predlagali, katero knjigo slovenskega avtorja in kateri domači glasbeni album?

Nič jim ne bi rekel. Kaj pa vem, s kom bi govoril. Tujci me v bistvu tudi ne zanimajo drugače kakor v knjigah. Da bi se pa s kom pogovarjal, pa sploh ni možno. Kaj pa naj mu rečem? Poslušajte slovensko komorno in simfonično glasbo (ki jo imam zelo rad)? Tujci so do nas preveč pokroviteljski in premalo vedo, da bi jim ne pokazal svojega prezira do njihove nevednosti.

Na kadetski šoli ste poučevali slovenski jezik. Imate iz teh časov kako zanimivo anekdoto? Kakšni učenci so bili bodoči policisti?

Bili so prerez vsega v tedanji družbi, če odštejem dejstvo, da so se avtoselekcionirali s tem, ko so vstopili v to in takšno šolo (pa tudi mi, ki smo bili zaposleni tam). Anekdot je ogromno. Zelo zanimivo pa je dejstvo, ki si ga takrat nisem mogel predstavljati tako neposredno, kot se je zgodilo: propadel je politični sistem (vsak propade, le nimamo pogosto sreče, da bi to doživeli in preživeli). Ko zdaj gledam nekatere iz tedanje Kadetske šole za miličnike, vidim, da so ostali enaki: potrebujejo velikega vodjo, biti morajo verniki nečesa mogočnega nad seboj, da lahko živijo, in zanj so pripravljeni narediti vse, biti morajo hlapci – svoje partijske identitete ne morejo zatajiti. Takrat so bili hlapci, zvesti in udarni, in še danes so takšni. Gospodar se zamenja, bič pa ostane. Najraje imajo, če so vsak dan posebej prebičani. To jih v resnici osrečuje. Bilo jih je in jih je kar nekaj. Anekdota bi to samo ilustrirala. Bilo bi šokantno.

Kakšna je vloga kulture v današnjem času? Ali lahko prebudi Slovence? Kakšen je delež politike v kulturi?

Vse je tudi v politiki. Ne moremo mimo kulturne politike. Obstaja, deluje, regulira, ima svoje dosežke in tudi, nedvomno, napake. Premalo vem, da bi lahko sodil. O Slovencih pa ne bi govoril. Skorajda ni kaj povedati. Takšni so kot vsi drugi. Lahko bi sicer stokal, ampak ne spadam med "katastrofalične" Slovence. Živim samo znotraj tega jezika, slovenskega, z njim imam kar velike težave, sem samo znotraj tega diskurza, drugače pa s Slovenci kot Slovenci nimam nič. No, zelo malo skupnega. Nekaj že, težko rečem, kaj. Zelo težko se identificiram z ljudmi, ki me obkrožajo ali ki jih vidim na televiziji. Teh me je v resnici najbolj strah. Katerega umetnika najbolj cenite in zakaj?

Veliko umetnikov cenim. Na tihem se odkrijem pred marsikom – za nazaj in za sproti. Pravzaprav cenim veliko ljudi, če sem natančen.