Tito diktator in Tito šarmer

Po odmevni razstavi o vizionarju Leonardu da Vinciju je tokrat na vrsti vpogled v življenje ikone, če ne že legende, ki je s svojo neomajno željo po bratstvu in enotnosti (žal) preveč raznolikih narodov ter še večjem apetitu po oblasti, še kako močno zaznamovala 20. stoletje.

Tito, obraz Jugoslavije, kot so poimenovali razstavo, prikaže Tita kot človeka in zgodovinsko osebnost nekega časa, ki je preprosto ne gre pozabiti, se je ne da pozabiti.

Skozi deset edinstvenih galerij (razstavo večinoma sestavlja fotomaterial), ki obiskovalca vodijo od Titovega rojstva, vzpona na politično oblast, njegovih sodelavcev, štafete mladosti, neuvrščenih, njegovih potovanj, voznega parka, silvestrovanj, umetniških upodobitev in upodobitev na znamkah, pa vse do njegove smrti in pogreba vseh pogrebov, spoznamo Tita kot človeka pokončne drže, človeka, o katerem še danes radi govorijo v Aziji in Afriki (tako pravi slovenski zgodovinar Jože Pirjevec, avtor knjige Tito in tovariši, najbolj celovite predstavitve Tita do zdaj, tudi slavnostni govornik na sinočnji novinarski konferenci ob odprtju razstave), pogumnega moža, ki se je bojeval na prvih bojnih frontah svetovnih vojn in se uprl mogočnemu Stalinu, in človeka, ki se je znal zabavati.

Poudarek razstave ni toliko na samem političnem udejstvovanju kot na tem, da se prikaže Tita kot karakterno zelo zanimivo osebo. Tako kot vsi državni voditelji, današnji in pretekli, je tudi Tito v svoji diktaturi (da, Tito je bil diktator in velik uživač, a je za razliko od mnogih drugih želel, da tudi ljudstvo, ki ga je vodil, uživa kolikor toliko dostojno življenje) sprejemal odločitve, ki so morale biti sprejete, a so se izkazale za črn madež njegove vladavine. Goli otok je eden takšnih črnih madežev, temne sence, o kateri na kratko spregovori tudi razstava.

Poleg fotografij si je na razstavi mogoče ogledati tudi nekaj eksponatov: od mize in svetilke iz Vile Bled do zadnje štafete, ki jo je Tito še prejel osebno, izdelala pa jo je slovenska kiparka Milena Braniselj, od makete Modrega vlaka do dveh motornih koles, ki sta bila del policijske eskadrilje, ki je Titova vozila spremljala na njegovih potovanjih, od številčne zbirke znamk s Titovo podobo do različnih doprsnih kipov.

Prek 300 fotografij in eksponatov je izbranih iz zasebnih arhivov, protokola Republike Slovenije, arhiva MIJ (Muzej zgodovine Jugoslavije) iz Beograda, Železniškega muzeja SŽ, Tehniškega muzeja in Dela.

Sicer bo obiskovalce poleg slikovnega gradiva zagotovo pritegnila tudi rdeča nit razstave. To so videopričevanja Titovih sodelavcev, ki jih spremljajo prek celotne razstave.

Razstava v takšnem obsegu prvič odpira svoja vrata. Gre za unikatno postavitev, v kateri so nekateri dokumenti in eksponati prvič dani na ogled tudi očem širše javnosti, saj so številni med njimi del zasebnih zbirk.

Fitzroy MacLean je za Sunday Times leta 1962 zapisal: "Človeku je Tito lahko všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Človeku je lahko 20. stoletje všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Vendar gresta vštric, človek in stoletje. Prvi je v veliki meri simboličen odsev drugega." Zato obiščite razstavo in se prepričajte, na katero stran bo tehtnica prevesila, všečno ali ne. Ne dvomim pa, da bo, kljub morda razočaranju zaradi premajhnega števila otipljivega materiala, torej eksponatov, razstava dosegla svoj namen: poučila o zgodovini in sprožila nostalgične spomine na bratstvo in enotnost (pa čeprav ta zaveza ni trajala dolgo).