Šuvakovićeva umetnost in politika

Knjiga Umetnost i politika: Savremena estetika, filozofija, teorija umetnosti u vremenu globalne tranzicije je 47. delo po vrsti, ki ga podpisuje Miško Šuvaković. Srbski teoretik umetnosti je bil pred desetletji tudi umetnik, kar je bila mladostniška napaka, pravi v šali. Že dolgo je tega, ko ga je našla in prepričala teorija. Podkovan in prežet z njo

Šuvaković vedno znova prepričljivo, konsistentno, razumljivo in navdihujoče na predavanjih stopa pred svoje občinstvo ter s knjigami in drugimi zapisi pred bralce.

V Ljubljani, kjer dokaj pogosto predava na povabilo različnih tukajšnjih umetnostnih institucij in organizacij, se je tokrat mudil v Galeriji P74, kjer je predstavljal svojo najnovejšo knjigo Umetnost i politika. Z referatom z naslovom Težave z ekonomijo, geografijo in zgodovino sodeluje tudi na današnjem simpoziju Umetnost in življenje, ki v sodelovanju med Zavodom Maska in Muzejem sodobne umetnosti Metelkova spremlja razstavo Vmesna postaja 1 : 1.

V svoji najnovejši knjigi se teoretik ukvarja s sodobno umetnostjo, praksami, ki so nastale v zadnjih desetletjih. Izbor obravnavanih umetnikov in umetnic povezuje tudi dejstvo, da je v knjigo vključil ustvarjalce in ustvarjalke, ki jih tudi osebno pozna. Nekateri med njimi so celo njegovi dolgoletni prijatelji, drugi sodelavci ali pa jim je Šuvaković osebno svetoval. Izbora umetnikov in umetnic pa ni zavezal le lokalnemu kontekstu, saj je želel narediti knjigo, ki analizira globalno prakso. Tako v naboru najdemo umetnike in umetnice iz Hrvaške, Makedonije, Bosne in Hercegovine, Rusije, Belorusije, Irana, Srbije, Slovenije in od drugod.

Pri izboru vključenih avtorjev je Šuvaković razmišljal predvsem o tistih, ki na različne načine tematizirajo in kritizirajo sodobnost. Sledil je torej umetnosti, ki kaže ter se ukvarja z družbo in življenjem tukaj in zdaj. Pri tem ga je zanimalo, kako se politični položaj, razumljen v najširšem smislu, izraža skozi postmedijsko umetnost. Tisto, ki nastaja v globalni tranziciji, v obdobju, v katerem ne obstaja stabilen družbeni, kulturni in umetniški red, temveč večsmernost nestabilnih, odprtih, nomadskih, kriznih in fleksibilnih dogodkov, v katerih teoretik analizira vzpostavljanja razmerjih med družbo in umetnostjo.

V 16 poglavjih, ki sestavljajo delo o umetnosti in politiki, se ukvarja s pojmom sodobne umetnosti, kritike avtonomije umetnosti, kritike avtentičnosti ustvarjanja umetniškega dela, vidikom človeškega v umetnosti, razmerji med umetnostjo in močjo. Interpretira tudi pojav umetniškega aktivizma, obravnavo nasilja in terorizma ter vidike samoorganiziranja in samoizobraževanja v kontekstu sodobne umetnosti.

Posveča se tudi politiki spomina, dogodkom, kot sta holokavst in državljanska vojna v Libanonu, ter komunizmu. Ukvarja se tudi s časom, opredeljenim od 90. let, obdobjem, v katerem je konflikt postal transparenten. Umetniškemu delu sledi tudi skozi njegovo prepoznavanje discipliniranja in ideološkega naseljevanja našega vsakdana. To opredeli skozi stališče, da neprestano živimo v izrednem stanju. S tem opiše okoliščine, v katerih je možnost sprejemanja svobodnih kolektivnih in individualnih odločitev omejena ter tako sledi praksam, ki iščejo robove tovrstno mogočega. Sledi tudi praksam, v katerih se umetnik pojavlja v vlogi arhivarja, zbiralca vednosti in znanja.

V svoji knjigi Šuvaković analizira raznovrstne sodobne umetniške prakse iz različnih geografskih in družbenih kontekstov. Te "sopostavlja" in razprostira skozi zastavljena izhodišča. Med obravnavanimi umetniki so na primer Julija Harrison, ki se ukvarja z vprašanjem globalnega junaka, Thomas Hirschhorn z razpadanjem stabilnosti, Šejla Kamerić, ki obravnava vprašanja travmatičnosti vojne in nasilja ter ženske identitet, Anish Kapoor z njegovo tematizacijo kapitalizma, Tomislav Gotovac, ki se je spraševal o kontekstu starega telesa v pornografiji, Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša, ki odpirajo vprašanje osebne identitete v javnem kontekstu, Vlado Martek, ki si zastavlja vprašanje, ali smo Evropejci, in nas tako seznanja z negotovimi simboličnimi igrami kulture, Tadej Pogačar, ki se ukvarja z arheologijo vsakdanjega življenja, Irwin, ki tematizirajo idejo in spomin idealne države, Susan Bee, ki se ukvarja s spominom na antisemitizem, Polona Tratnik, ki govori o tem, kako nas medicina opredeljuje, Pussy Riot, ki razkriva represivni sistem, in še številni drugi.