Ponedeljek, 4. 7. 2011, 15.42
8 let, 7 mesecev
Stojan Batič: Delaš iz sebe. Od ljudi za ljudi
Batičeva poklicna pot se je začela v rudniku, kjer je bil najprej zaposlen kot risar. Ker je nadrejeni želel, da Batič z njim govori nemško, ga je zaradi Stojanove narodne zavesti in domoljublja kaznoval in mladi Batič se je vpisal v rudnik v Trbovljah, kjer je kot mladenič izkusil težko rudarsko delo.
Dve leti je delal v rudniku in bil že v tem času v ilegali povezan tudi s partizani. Mladi v rudniku so se v tem času nemškemu vodstvu zamerili z marsikatero sabotažo, ki je ohromila delo tudi za ves dan.
Konec junija je v Mariboru, v gimnaziji s kredami narisal veliko sliko z revolucionarno vsebino. To delo so opazili revolucionarji iz Ljubljane, kar je bil povod, da se je Batič znašel na akademiji za likovno umetnost, kjer je bil prvi vpisani študent na 1945 leta ustanovljeni akademiji.
Batič je modeliral že prej in takoj po vojni sodeloval na skupinski umetniški razstavi tudi s partizanskimi motivi. Takrat je razstavljal oljnate slike in portrete, med drugim je iz kamna izklesal tudi podobo Lenina. Portreti s tiste razstave so bili pristop k sprejemnim izpitom, ki jih je Batič tedaj delal še v partizanski uniformi. Mladi Batič je kot funkcionar pomagal postavljati akademijo, ki se je takrat šele oblikovala, pri čemer so bili študentje pomembni prav toliko kot profesorji.
"Rudar ne preklinja rudnika, ta mu daje kruh, zanos in ponos, lahko preživlja družino, tako v srečnih kot v nesrečnih časih."
Štipendija v Parizu mu je omogočila pogledati prek meja v tedanje sodobno kiparstvo. Harlekin na Konju je njegovo prelomno delo, s katerim je zavrnil socialni realizem. Ko se je vrnil v Ljubljano, je leta 1959 začel delati ciklus rudarjev, v katerega je vključil rudniško temo, močne sence in njegov značilni grafizem. Grafizmi v njegovem kiparstvu so se začeli pojavljati sproti, predvsem zaradi nenehne risbe, ki jo je prakticiral skozi vse svoje upodabljanje.
Rudarstvo se v njegovem delu pojavi prek lignita, ko je sestavljal svoje skulpture v pop artistični maniri. Abstraktno formo je kipar nato nadgradil s figuralnim motivom. Batičevi rudarji so tako v Trbovljah, Hrastniku, Zagorju ob Savi, Velenju, Beogradu in tudi v New Yorku. Rudarski motiv mu je prinesel tudi Prešernovo nagrado. S ciklusom rudarjev se je Batič oddolžil za rudarsko tovarištvo v jami.
"Spomenike bi lahko odstranili. Ampak to so pričevalci zgodovine in pričevalci ambienta, v katerem so kipi nastajali."
"Delaš iz sebe. Od ljudi za ljudi." Batiču so med drugim ponujali tudi profesorsko mesto, a sam na to doda: "Kaj bom jaz mlade idiote k slabemu kruhu spravljal." Za preživetje je kipar med drugim kiparsko opremljal tudi ladje. V tem obdobju je ustvaril perforirane reliefe, ki so mu dajali poleg risbe in forme tudi dodatno vsebino s senco. Eden takšnih reliefov je še danes na kulturnem centru v Velenju. Sam sicer dodaja, da to niso reliefi, ampak še vedno skulptura.
Za vsak spomenik se je Batič premišljeno loteval zgodbe, ki jo je razvijal, in mesta, kamor je spomenik postavil, čeprav je obdeloval historično vsebino. Danes so po njegovem javni spomeniki narejeni nepremišljeno in prevečkrat na prvo žogo.
Definicija kiparstva ostaja od jamskega človeka naprej postavljena kot realistična forma s spogledovanjem z modelom. Batič idealizma ne priznava, saj je ta po njegovem mnenju preveč duhoven. Ideologija forme ne vzdrži vedno in prav zato se je Batič ideologije vedno izogibal. Zato se še vedno vrača nazaj k figuri, ki pa jo opremi in zmodelira z lastnim izrazom in nabojem.