Radovedna Alica odstopa od običajnosti

Alica v Čudežni deželi, nastala po literarni predlogi britanskega pisatelja Lewisa Carrolla (1832–1898), je predstava igrivih nesmislov in besednih iger. Mojstrski nesmisli, ki iščejo smisle v vsakdanjem, resničnem svetu.

Alica je deklica, ki je živela pred 150 leti v času vladavine slovite kraljice Viktorije, prav takšna, kot so otroci dandanes. Očarljiva, nagajiva, ravno prav predrzna in olikana, željna spoznavanja novih svetov. In ker je zelo radovedna, brez oklevanja skoči v zajčjo luknjo in v svet čudes. A ta svet čudež je res odstopanje od takratne popolne urejenosti in običajnosti.

Tako je tudi predstava odstopanje od običajnosti. Kot prvič v zgodovini sta se povezala Lutkovno gledališče Maribor in Lutkovno gledališče Ljubljana in v koprodukciji na oder postavila skupno predstavo. Ker predstavo odlikujejo zahtevna lutkovna tehnologija, vizualna spektakularnost, številčnost na odru, bi si jo težko privoščilo le eno gledališče.

Ko se zastor odpre, najprej opaziš razkošno in barvno močno sceno. Belo-rožnato ljubka soba za majhne punčke. Kmalu za tem se pojavi napeta, sodobna glasba, ki nakaže, da se bo v sobi male Alice nekaj spremenilo. Glasba, delo Borisa Benka in Primoža Hladnika, ima skozi celotno predstavo močno vlogo pomirjanja in pričakovanja.

Ker je režijo prevzel Matjaž Pograjc, se tudi pri tej predstavi ni mogel izogniti poudarku na gibu. Lutkarji dobro vodijo lutke in se pri tem še dobro gibajo, nad čimer ni bil navdušen samo režiser, ampak tudi občinstvo. Da lahko ob lutkah vidiš tudi dobro plesno predstavo, to je res presežek. Glavno vlogo pri gibu pa je imel prav tako znani slovenski koreograf in plesalec Branko Potočan.

Če smo si s knjigo v rokah Aličin domišljijski svet predstavljali po svoje, nam je nova predstava malce razburkala predstave. Začne pa se že kmalu na začetku, ko v Aličino sobo vstopi nenavadno elegantno oblečen zajček z uro v rokah, ki se mu strašno mudi. Zelo elegantno in razkošni so tudi vsi naslednji kostumi. Vizualna spektakularnost je rezultat usklajenega dela kostumografinje Barbare Stupica in scenografa Tomaža Štrucla. Izstopa rdeča, v najljubši barvi kraljice, ene od junakinj predstave.

Kako na oder postaviti vojsko? Je rešitev v kovinski kuhinjski posodi? Še eden od razburkanih nesmislov, ki deluje zelo dobro. Miza (v predstavi sicer kot deska) s Klobučarjem, zaspanim polhom in zajcem je zmešnjavo časa z vsemogočimi postavitvami v predstavi dobila tudi nove razsežnosti. Predstava je v kombinaciji z igralci, ki so bili istočasno tudi "upravljavci" lutk, odlično ujela spreminjanje iz velikega v majhno ter obratno. Ko so se spremenili v majhne osebe, so uporabili zelo dodelane marionetne lutke z močno obrazno mimiko.

Predrzno Alico je na odru uprizorila Aja Kobe, ki je imela edina zgolj eno vlogo, vsi drugi so se morali preleviti v več vlog. Iz mariborskega lutkovnega ansambla so se ji pridružili še Anže Zevnik kot Miška, Lakaj Riba, Nori zajec in Kralj. Iz Lutkovnega gledališča Ljubljana pa so nastopili Maja Kunšič kot Kuharica, Želva in Mačka, Nina Skrbinšek kot Gosenica in Vojvodinja ter Jure Lajovic kot Dodo, Grifon, Lakaj Žaba, Rabelj in Srčni fant, pa zunanja sodelavca Katja Povše kot Kraljica, Golobica in Klobučar ter Klemen Janežič kot Zajec in Polh.

Predstava, ki nadgrajuje izvirnik in ga dopolnjuje tako, da še dolgo odzvanja, tudi tako, da se gledalec še enkrat loti knjižne Alico.