Prevare: prisrčna komedija zmešnjav in preoblačenj

V slabi uri in pol je šest igralk in igralcev, ki so se prelevili v številne nadvse dopadljive in zelo smešne like, z zgodbo o izmuzljivi, a večni ljubezni začaralo in očaralo dobro razpoloženo občinstvo.

V vihravem tempu eksplozivne energije so skozi precizno koreografirane prizore razgrnili usodo dekleta Lelie, ki se po skrivnostnem izginotju brata Fabrizia kot paž zaposli pri Flamminiu, do katerega goji močna čustva. Kot je nekako že pravilo takšnih veseloiger, je Flamminio seveda zagledan v drugo in Lelie niti opazi ne. Kako le bi jo, ko pa je preoblečena v moškega.

Flamminiu srce gori za prelepo, a poskočno Isabello, kateri prek paža pošilja ljubezenske izpovedi v obliki precej čudaške poezije. Tudi to "razmerje" naleti na oviro, kajti Isabelli srce (oziroma pohotno mednožje) začne hlepeti po pažu, torej Leliji. Da vse skupaj le ne bi bilo tako preprosto, se vplete še Lelijin oče, obubožani vdovec Virginio, ki roko hčere, za katero ne ve, da se je odločila postati transvestit, obljubi Isabellinemu očetu, bogatemu trgovcu Gherardu.

V vrtinec zmešnjav, laži in izmišljotin so vrženi še dolgo pozabljeni Lelijin brat Fabrizio, slugi – eden tipično pijan, drugi z morilskimi nagnjenji in skrivenčeno govorico – obeh postaranih "ženitnih posrednikov", rdečelasa obilna dojilja, ki govori s primorskim narečjem, globokoglasna koketna gardedama, zajedljiva lastnika konkurenčnih gostišč, ena pocestnica ... in pianist.

Skozi številne zaplete in pevsko obogatene hudomušne pripetljaje se na koncu vse postavi na svoje mesto, vsak pristane s tistim, ki mu je bil namenjen, in v deželi italijanski se spet lahko (po)cedita med in mleko.

Predstava je po zaslugi učinkovite režije Jake Ivanca izjemno tekoča in diha s polnimi pljuči. Igralski zasedbi, Gašperju Tiču, Urošu Smoleju, Viktoriji Bencik Emeršič, Domnu Valiču, Niki Rozman in Juriju Drevenšku, uspe z navidezno lahkotnimi preskoki iz enega v drug prizor, iz tega v ono prizorišče in iz enega lika v drugega (še posebej Tič in Smolej se izkažeta za mojstra preobleke in humornih dovtipov) ustvariti koherentno sosledje zabavnih prigod, ki vodijo v katarzičen "hepiend".

Gašper Tič in Uroš Smolej sta spet dokazala, da sta žlahtna rokodelca obrti, ki se ji reče komedija. S po štirimi karakterno in vizualno tako različnimi vlogami sta ustvarila čustveno neprekosljiv kolaž barvitih likov. Njuna odrska prisotnost je mogočna, njuno poigravanje z danim besediščem in preigravanje materiala za igro pa več kot impresivno. Najsi gre za všečna starca Virginia in Gherarda, norčavo dojiljo Clemenzio in spogledljivo gardedamo Pasquello, Agiata in Frullo, zadirčna lastnika gostišč Pri Škisu in Pri Špeglu, ali pa slugi Crivella in Scatizzo, se vse njune kreacije na odru komplementarno dopolnjujejo.

Več kot navdušil je z zanesenim in naivno zaljubljenim Flamminiem Domen Valič. Svoj lik, skorajda karikaturo, je oblikoval po načelu več je več. S prenapihnjeno in preveč potencirano uporabo glasu in telesa, vse skupaj podkrepljeno s poplesujočim gibanjem, je ustvaril edinstveni komični "tour de force". Nekaj podobnega je uspelo Niki Rozman. Njena piskajoča Isabella, pridna "lutka iz porcelana" na eni in pohotni hudič na drugi strani, je zabavna kreacija, ki prekipeva od nalezljive energije in natančno odmerjenih drobtinic humorja. S svojima bolj prizemljenima vlogama sestre in brata, Lelie in Fabrizia, ki sta dobrodošlo ravnotežje vsem norčavim likom, sta k popolnemu gledališkemu ugodju prispevala še Viktorija Bencik Emeršič in Jurij Drevenšek.

Končno spet gledališki komad, ki poskrbi za svežo, neprisiljeno, pristno in inteligentno zabavo ljubiteljev odrske umetnosti.