PRELISTANO: Štirideset pravil ljubezni

Avtor: Elif Shafak Naslov: Štirideset pravil ljubezni Založba: Sanje, 2013 Cena: 13,99 evra

Problem avtorjev eksotičnih literatur je, da želijo za vsako ceno biti všečni anglosaškemu knjižnemu bralstvu. Kako da ne – tam si režejo kruh in slavo. Med sodobnimi turškimi avtorji je to že okusil Orhan Pamuk, zdaj se isto dogaja še Elif Shafak, čeprav je malo verjetno, da si bo s svojo prozo prislužila Nobelovo nagrado. Rojena v Franciji je otroštvo preživela v Španiji, Jordaniji in Turčiji, zdaj pa kot prominentna sodobna intelektualka živi med Istanbulom in Arizono. Piše v angleščini in turščini.

Štirideset pravil ljubezni je že tretji prevod romanov Elif Shafak v slovenščino. In od vseh do zdaj bralcu morebiti najbolj približa esencialne poteze njene proze in življenja. V tej zgodbi se prepleteta vzhod in zahod, sedanjost in daljna preteklost, moški in ženska, in nenazadnje sufizem, na katerega prisega. Celo samo bistvo sufizma: ena od zgodb se vrti okoli Rumija ali Mevlane, poeta, misleca, mistika in ustanovitelja reda vrtečih dervišev, ter njegovega duhovnega partnerja Šamsa iz Tabriza. Oba sta resnični zgodovinski osebnosti in njuno srečanje je bilo res pomembno za razvoj sufizma, Šamsov vpliv na Rumija pa celo tako odločilen, da Rumi brez Šamsa morebiti sploh ne bi bil, kar je postal, čeprav zgodovina trdi, da sta oba slišala klic, da se morata srečati. Tako je seveda tudi v knjigi Štirideset pravil ljubezni, ki jih mimogrede po vseh knjigi trosi Šams. Ta je svoje poslanstvo plačal z glavo – čeprav je izginil neznano kam, velja, da ga je dal iz ljubosumja ubiti Rumijev sin, ker se je poročil z njegovo posvojenko, ki si jo je sin želel zase.

V romanu Štirideset pravil ljubezni se zgodba Rumija in Šamsa prepleta z zgodbo Elle, ameriške gospodinje, ki nezadovoljna in nezadovoljena biva v na videz popolni družini. Knjiga, ki jo mora oceniti za založbo, jo poveže s sodobnim potujočim sufijem, v katerega se – kako predvidljivo – zaljubi prek izmenjave elektronske pošte. Tako se vzporedno z Rumijem v 13. stoletju išče še Ella v 21. stoletju, oba skupaj pa najdeno ljubezen na koncu izgubita. Štirideset pravil ljubezni je na trenutke morebiti preveč predvidljiva zgodba. Tudi strukturno je že tolikokrat uporabljeno psevdozgodovinsko ogrodje, na katerega se lepijo pripovedi mnogoterih pripovedovalcev. Na ta način je tako zelo podobna zgodnjemu Pamukovemu romanu Bela trdnjava, le da se tam iščeta otomanski Turek in renesančni Italijan. Kot rečeno na začetku: formule uspeha na Zahodu so za vse eksotične pisatelje Orienta podobne. Žal nam drugi biseri ostanejo skriti.