PRELISTANO: Onkraj naših bioloških meja

Avtor: Miroslav Radman v sodelovanju z Danielom Cartonom Založba: Modrijan Cena: 23,90 evra

Staranje je zelo zapleteno. Genski material je praktično nesmrten, umrljivo je telo. Naravna selekcija pa je potencialna morilka telesa, s tem tudi njegovega genoma (genskega materiala). A človeško življenje se danes redno podaljšuje za šest ur na dan. Si lahko zamislimo, da bi v prihodnje lahko še pospešili podaljševanje življenja, starost pa bo aktivna in kakovostna? Lahko upamo, da bomo nekoč poznali metodo, s katero bo že v mladosti mogoče napovedati bodoče bolezni, za kakšno bo kdo umrl in približno pri kakšni starosti. Bi si to sploh želeli? Bomo nekoč lahko končno premagali raka, da do razvoja te bolezni sploh ne bo prišlo?

Miroslav Radman, v Franciji živeči znanstvenik hrvaškega rodu, eden največjih raziskovalcev mehanizmov popravljanja DNK, se že od leta 2004 ukvarja s temeljnim vprašanjem življenja, njegovo odpornostjo. V svoji zadnji raziskavi obdeluje "biologijo človeške usode", če bodo hipoteze potrdili, bo v prihodnosti mogoče napovedovati posameznikovo zdravstveno prihodnost. Prodrl je že v osnovno kemijo biološke ure našega telesa in verjame, da "biološko vedeževanje" tako ni več daleč. To bi lahko služilo individualizirani preventivni medicini, podaja enega od možnih odgovorov na morebitna nova znanstvena odkritja in razumevanja.

Kmalu bomo vsi lahko živeli "devetdeset ali sto let, življenjska doba ne bo več mogla naraščati drugače kot z upočasnitvijo staranja zaradi podaljšanja intrinzičnega, notranjega življenja naše vrste", zapiše znanstvenik. Podaljšanje človeškega življenja je danes postalo kredibilen raziskovalni projekt. Nepredstavljivo je postalo predstavljivo, četudi slednjega še ni moč dokončno potrditi, dokler ne bodo opravljeni testi na človeku. Znanstveniki so namreč prišli do spoznanja, da teoretično lahko podaljšajo življenje kateregakoli organizma. Odgovor tiči v kemiji, popravljanju beljakovin organizma.

Oksidacija je vzrok našega propadanja, znanstveniki poskušajo najti pot, kako v naše celice zastaviti pasti za agresivne zvrsti kisika. Odkriti so morali tudi, kje se skrivajo celice, najodpornejše na proste radikale, iz njih pridobiti zaščitne molekule, ki bi lahko zagotavljale upanje na podaljšanje kakovostnega življenja. Poleg tega telo razpolaga tudi z molekulskimi zdravniki reševalci, beljakovinami, ki odkrivajo molekulske poškodbe in napake, te tudi popravljajo. Za dosego odpornosti našega organizma pred staranjem je tako potrebno odkriti sredstva za zaščito teh molekularnih zdravnikov.

Ključ do eliksirja mladosti je torej v tem, da bo mogoče po telesu v obtok spraviti molekulo ali mešanico molekul, ki bo preprečila proces propadanja, povezan z oksidacijo celic. Slednji pa bo tudi zavrl ali upočasnil biološko propadanje.

Možnost podaljševanja bolezni pa ne pomeni, da bosta s tem premagani tudi bolezni, ki našo družbo vznemirjata: alzheimer in rak. Prav tako ni rečeno, da v prihodnosti ne bodo prišli do razveseljujočih in optimističnih odkritij tudi na tej ravni.

Radman skozi svoje razumljivo razpravljanje o možnostih podaljševanja življenja izkazuje svojo odprtost duha. Raziskovalne dosežke sooča s širšimi družbenimi in kulturnimi vprašanji. Sprašuje se, kakšen odgovor bo na biološko revolucijo, družbo mladih starcev in možnosti, da bi lahko pogledali v biološko prihodnost svojega življenja, podala kulturna evolucija. Bomo imeli enake možnosti za takšno biološko usodo, kot jo napovedujejo? Bodo delodajalci želeli tudi vpogled v našo biološko starost? To bi lahko bil upravičen strah. Bo starost bolj kakovostna? Bo takšna tudi smrt? Bomo to lahko "izbrali"?

Z nekaj "znanstvenega" utopizma in temeljitosti je Radman tudi kritičen do znanstvene realnosti kot tudi do njene instrumentalizacije, ki vse prevečkrat lahko obtiči v rokah gospodarstva in politik. Opozarja tudi na našo vse prevečkrat s pravili omejeno sedanjost. Hkrati iskreno verjame v živost znanosti. Znanost, ki se ne le upa verjeti nemogoče, ampak to tudi najti. Ne boji se sprememb, ki jih ta prinaša. Odgovore in umestitve pa naj zanje poišče družba, seveda z dobro mero tehtnosti, občutljivosti, odgovornosti in preudarnosti.