Polona Požgan Štorman: Po tridesetem prerasteš čas vzorništva

Kako pogosto se udeležujete kulturnih prireditev in kateri dogodek ste obiskali nazadnje?

Žal preredko. Razlog je budilka, ki mi zvoni vsako jutro malo pred četrto, kar je za marsikoga sredi noči. Pred slabim mesecem sem si ogledala predstavo Roka Vilčnika in Matjaža Latina, Safari tour Maribor. Priporočam.

Ali si na potovanjih ogledate tudi razne kulturne znamenitosti?

Seveda. Julija sem bila nekaj dni v Barceloni, poleg službenih obveznosti sem si vzela čas za ogled mesta, ki je fantastično. Sagrada Familia, Casa Mila, Park Guell ... Med poletnim dopustom pa sem nekajkrat prečesala Korčulo, ki je sama po sebi v celoti znamenitost.

Imate rajši gledališče ali kino?

Kina ne maram preveč in se tudi ne spomnim, kdaj sem ga nazadnje obiskala. Zadnja štiri leta, odkar imam otroka, mislim, da sem bila v kinu enkrat. Pa še to bolj zaradi druženja s prijateljicami kot pa zaradi neke strašne želje po ogledu filma. Najbolj me v kinu moti glasnost – v kinocentrih mi je vse preglasno.

Kdo je vaš glasbeni vzornik?

Nimam glasbenega vzornika. Preveč sem vsakodnevno povezana z glasbo, preveč pesmi slišim, da bi poznala samo enega takega glasbenika, ki bi mi bil tako všeč, in po videzu in po imidžu, da bi lahko rekla, da je moj vzornik. Ne čutim prav nobene potrebe po tem. Mislim, da se ne motim, če rečem, da po 30. čas vzorništva nekako prerasteš. Pa tudi moj mož je glasbenik, tako da mi zna, ko rečem, da mi je nekdo všeč, hitro postreči s kakšnim protiargumentom. (nasmeh)

Katera zvrst umetnosti vam je najbližje? Ste se kdaj v mladosti umetniško izražali?

Če je govorjenje oziroma komunikacija neke vrste umetnost, potem zagotovo ta. Zadnjič mi je prijatelj razlagal o tem, kaj pomenijo določena nebesna znamenja. Sama sem kozorog in menda je za ljudi, rojene v tem znamenju, značilno, da smo preveč praktični, da bi bili hkrati še umetniško nadarjeni. Sva se pa s sodelavcem Pappom poskusila tudi na odru, vendar sem preveč samokritična, da bi si drznila reči, da gre pri tem za igralsko umetnost. Bolj je to iskren poskus amaterskega gledališča, v katerem pa oba neznansko uživava.

Kdo je vaš najljubši ustvarjalec na področju kulture in zakaj?

Rada imam pesnike. Frane Milčinski – Ježek, Tone Pavček in Feri Lainšček so med tistimi, ki jih največkrat berem oziroma poslušam. Razlog so ganljiva besedila, v katerih najdem spomine na pretekla leta in dogodke ali pa me motivirajo za prihodnost.

Katero knjigo ste nazadnje prebrali in kakšna zvrst literature vas najbolj pritegne?

Zaradi večnega pomanjkanja časa berem večinoma strokovno literaturo oziroma knjige, ki govorijo o temah, ki mi pri delu najbolj koristijo. Trenutno je to knjiga Gung Ho!, avtorja sta Ken Blanchard in Sheldon Bowles. Sem pa naročila tudi opevano knjigo Fifty Shades of Gray in se že veselim, da jo v tednu dopusta, ki je pred mano, vsaj preletim.

Če bi vas tujci vprašali, kaj slovenskega jim predlagate, katero slovensko glasbeno skupino bi priporočili, kateri slovenski film in katerega slovenskega pisatelja?

Ženske menda bolj intenzivno poslušamo besedila kot moški – in v tem pogledu mi je zelo blizu skupina MI2. Všeč so mi njihova besedila, všeč mi je njihova glasba. Uživam tudi v glasbenih projektih Roka Vilčnika, tako da bi predlagala tudi nekaj v tej smeri. Slovenski film? Najbrž zadnjega od Marka Naberšnika – Šanghaj. Kar zadeva slovenske pisatelje, pa bi izbrala svojega prijatelja Žigo X. Gombača.