Padle maske na Škrabčevi domačiji

Z avtorjem je o knjigi, ki razkriva mnoga zakulisja povojne socialistične in zdajšnje samostojne Slovenije, vodil pogovor Peter Frankl, glavni urednik in direktor časnika Finance.

Padle maske so iskrena izpoved "strica iz ozadja", ki govori o znamenitih in manj znanih akterjih slovenske zgodovine od leta 1941 do današnjih dni. V njej na več kot 600 straneh opisuje še neznane stvari o slovenski polpretekli zgodovini. O Edvardu Kardelju, Borisu Kidriču, Ivanu Matiji Mačku, Stanetu Kavčiču, Stanetu Dolancu, Milanu Kučanu, Francetu Rodetu, Antonu Stresu, Janezu Janši, Igorju Bavčarju, Dimitriju Ruplu, Spomenki Hribar … Imen, ki nastopajo v osebnem pregledu slovenske zgodovine v zadnjih 75 letih, je preveč, da bi jih lahko vse našteli. Zgodb pa še več.

Profesor dr. Zdenko Roter (1926) je utemeljitelj sociologije religije na Slovenskem in zaslužni profesor Univerze v Ljubljani. Kot šestnajstletni dijak je poleti 1942 odšel v partizane. Po koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo nove države. V šestdesetih se je vključil v akademsko življenje.

Bil je eden od svetovalcev Staneta Kavčiča. Sodeloval je pri zasnovi in realizaciji projekta Slovensko javno mnenje. Ukvarjal se je z empiričnim preučevanjem vernosti in nevernosti. Po osamosvojitvi pa je deloval kot svetovalec Milana Kučana. Ljubljanska univerza mu je za zasluge podelila naslov zaslužnega profesorja, slovensko sociološko društvo naziv častnega člana, slovenska država pa najvišje državno odlikovanje. Roterjeva pripoved o lastnem življenju je vedno že tudi pripoved o slovenskem skupnem prebivanju in njegovih raznolikih deformacijah. Avtorjeva odločitev, da je spomine napisal v tretji osebi, je Aleš Debeljak v spremni besedi opredelil odločitev za odpoved avtoriteti vsevednega pripovedovalca. Kot pravi Debeljak, gre za pripoved v sebi razcepljenega glasu: "… v katerem dva različna pogleda v nenehnem dialogu razčiščujeta resnico in pravico posameznih dogodkov, odločitev in dejanj. S tem vzdržuje avtor tisto 'odgovornost oblike', v kateri način pripovedi zrcali vsebino, to pa do mere, do katere razcepljeni, podvojeni in z dvomom vase prežeti glas izpodbije sleherno možnost absolutne vednosti."