Mija Pungeršič: Odrska umetnost je moja strast

Wheelchair dancing – tekmovalni ples na vozičku Študentka arhitekture se je pred šestimi leti na prijateljičino pobudo pridružila plesni skupini Društva študentov invalidov Slovenije in z Miho Krušičem začela spoznavati ples na vozičku. "Dve leti pozneje smo za strokovno pomoč prosili Petro Škofic, plesalko latinskoameriških in standardnih plesov, ki je prevzela našo skupino in je danes edina v Sloveniji z licenco za poučevanje plesa na vozičku. Takrat sem tudi prvič slišala za izraz wheelchair dancing, ki označuje predvsem tekmovalni ples standardne in latinskoameriške zvrsti, vključuje pa tudi vse oblike skupinskega plesa, hip hopa in drugega gibanja na vozičku v povezavi z umetnostjo, plesom."

Manj tekmovalnega naboja, več druženja Čez slabe tri tedne, 7. in 8. aprila, se Mija že tretjič odpravlja v nizozemsko mesto Cuijk na mednarodno tekmovanje v plesu na vozičku, kjer je slovenska plesna skupina že pred štirimi leti požela prve uspehe, zadnji dve leti pa je Slovenijo zastopalo deset plesnih parov, ki delujejo pod svojim plesnim klubom Zebra. "Priznam, da me tekmovalni del plesa ni toliko potegnil, a izkušnja tekme je res prijetna, sploh druženje in spoznavanje plesalcev z vsega sveta. Petra, ki prihaja iz tekmovalnega plesnega sveta hodečih, vedno poudarja, da na tem tekmovanju ni toliko tekmovalnega naboja ali nevoščljivosti. To se pozna tudi na plesišču, saj se udeleženci iz vseh držav družimo med seboj, navijamo drug za drugega, ozračje je sproščeno," se mlada plesalka v mislih že preseli na Nizozemsko.

Pred dvema letoma je s hodečim soplesalcem Gregorjem Kunstljem začela v kategoriji debitantov, lani sta prestopila med amaterje in se že uvrstila v finale med šest najboljših parov tako v standardnih kot latinskoameriških plesih. "Če letos ponoviva lanski dosežek, bova zelo zadovoljna," realno strne pričakovanja in, radoživa sogovornica, kot je, prav nič ne preseneti z dejstvom, da jo navdušujejo živahni ritmi: "Raje imam latinskoameriške plese, že zaradi same dinamike, čeprav z Gregorjem zelo uživava tudi v valčku, ker je tako preprost, da se ne moreva veliko zaplesti."

"Namen ozaveščati javnost, da smo takšni kot vsi drugi" Mija je pred dobrim letom kot Pepelka blestela v plesni predstavi Zapelji me. "To pa je moja strast. Če že tekmovanja niso, sem se res našla v plesni in nasploh odrski umetnosti," odkrito prizna dolenjska umetnica in obudi spomin na srčen plesni projekt: "Plesna predstava Zapelji me s plesnim klubom Zebra in Društvom študentov invalidov Slovenije je bila nepozabna izkušnja z veliko vloženega truda in dobrim odzivom. Naš namen ni bil orositi kakšno oko, ampak ozaveščati javnost, da smo takšni kot vsi drugi, da se ukvarjamo z različnimi dejavnostmi, tudi z umetnostjo, ki je zato tako posebna in edinstvena. Že res, da smo amaterji, a želimo dosegati neko kakovost."

Mija, ki se je rodila z okvaro hrbtenice, v vsakdanjem življenju ubira pot, ki ji jo narekuje srce in ne invalidski voziček. "Navzven delujem podobno kot paraplegik, kot nekdo po poškodbi hrbtenjače. Pri treh letih sem shodila, vedno pa me je spremljal in me še spremlja voziček, ker mi pomeni samostojnost. Lahko se postavim na noge in gibanje mi pomeni veliko, čeprav ne toliko s hojo, si ga poskušam približati na vse druge načine, zelo rada plavam. To me nikoli ni omejevalo, vedno sem se skozi oči nekoga drugega odločala za težjo pot. Šolala sem se v domačem kraju, gimnazijo sem obiskovala v Novem mestu, čeprav ni bila dostopna z vozičkom, in tudi fakulteto sem si izbrala takšno, a se je v nekaj letih tudi to izboljšalo."

Še vedno jo kakšna stopnica ali druga ovira omejuje, da bi bila povsem samostojna, največ omejitev pa opaža pri ljudeh: "Pri ljudeh opažam strah, ki ga imamo do vseh stvari, ki so drugačne ali jih ne poznamo, ter mišljenje, ki nam ga je spisala zgodovina, da nismo vključeni v družbo, da še vedno tičimo doma, da nekdo skrbi za nas, češ da ne moremo skrbeti sami zase, kar absolutno ne drži."

Vrata v svet amaterskega in profesionalnega gledališča Stereotipe so mladi odpravljali tudi v gledališki predstavi Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali …, ki je nastala kot rezultat dveletnega ustvarjanja skupine študentov invalidov, spoznavanja gledališča in filmske umetnosti ter osebnostne rasti. "Naš glavni namen je bil svetu in Sloveniji pokazati, da se srečujemo z nam vsakdanjimi stvarmi, nekomu drugemu pa so bile naše osebne zgodbe smešne, saj nismo hoteli tarnati. Igralka Maja Martina Merljak, s katero delamo, je v nas videla potencial in nas spodbudila k javni predstavitvi projekta. Predstava je doživela odličen odziv, sami smo bili najbolj veseli kritik stroke, povabilo v spremljevalni program 43. Borštnikovega srečanja pa nam je dalo veliko motivacije za naprej," razloži Mija in doda, da skupina zadnje leto stagnira, razdelili so jo delo, študij in raznolik življenjski vsakdan, ampak za oktober ima pogumne načrte: vnovično združitev in začetek snemanja filma.

Odmevna predstava je Pungeršičevi odprla kup vrat, za katere si ni upala niti sanjati, da bo stopila skoznje – v svet profesionalnega gledališča. Leta 2009 jo je priznani koreograf in plesalec Branko Potočan kot protagonistko povabil v svojo predstavo Skozi oči dotika. Po nekaj uspešnih ponovitvah na slovenskih odrih je skupina Fourklor lani slavila na mednarodnem uličnem lutkovnem festivalu PUF v Pulju. "Seveda so me takoj podražili, da sem dobesedno 'naturšček', pa na prvem festivalu že osvojim prvo nagrado," se iskrivo spominja Mija, ki jo je že kot otroka umetnost neustavljivo privlačila, nikoli pa si ni mislila, da bo kdaj tako vpeta vanjo in si jo bo izbrala za način življenja: "Tudi po študiju se bolj kot v arhitekturi vidim v umetnosti. S prijateljicami smo pred kratkim ustanovile svoj zavod, ki bo stičišče umetnosti za drugačne oziroma tiste, ki v kulturnih sferah niso tako običajni. Novoustanovljeni zavod nosi ime OdtiZ, ker smo tudi v imenu želele neko drugačnost. Odtis – da bomo pustile sled v času, in Z – da smo drugačni in da črke drugače predstavljajo naše vrednote."

Vrelec optimizma V pogovoru z Mijo hitro postane jasno, da mlada umetnica, ki je pravi vrelec optimizma, svoj žar za vsesplošno angažiranje širi tudi med svoje prijatelje, tako invalidne kot tiste, ki jim zgolj primanjkuje življenjske volje. "Na svet res gledam zelo pozitivno, zato sem včasih malce preveč naivna v odnosu do drugih, saj vedno vse vzamem kot dobro, tudi v slabem vedno najdem nekaj dobrega oziroma opravičljiv razlog, zakaj se je nekaj zgodilo. Upam, da tudi drugim vlivam optimizem, predvsem pa občutek, da je vse mogoče, če se ne omejuješ z lastnimi težavami in ne vališ krivde na druge. Pot je resda kdaj težja in bolj ovinkasta, a se da veliko doseči, le drugačen pogled je treba kdaj uporabiti in koga nevednega ali s stereotipnim razmišljanjem obrniti na svojo stran, da mu kaj pokažeš, dokažeš in ga tako pripraviš do tega, da bo razmišljal drugače."