Kako so prodajalci megle zavladali svetu

Avtor: Francis Wheen Založba: Mladinska knjiga Cena: 24,94 €

Leta 1957 rojeni Francis Wheen je britanski novinar in pisec. Vrsto let kolumnist v Guardianu, je bil za kolumno »Wheen's World« leta 1997 imenovan za kolumnista leta. Je avtor knjig, ki se ukvarjajo s različnimi temami. Nagrajena je bila njegova biografija Karla Marxa (1999), za katero je prejel nagrado Isaac Deutcher. Za zbirko svojih novinarskih prispevkov z naslovom Hoo-Hahs and Passing Frenzies (2002) je prejel nagrado Georgea Orwella.

V svojih esejih v knjigi, ki je dobila v slovenščini naslov Kako so prodajalci megle zavladali svetu, Wheen postavlja vprašanje poraza racionalne argumentirane razprave in odločitev, ki upoštevajo dokazana znanstvena dejstva nasproti ohlapni, čustveno nabiti, manipulativni in banalni uveljavitvi novih preprostosti, ki se rojevajo na tako rekoč vseh področjih življenja. Verski voditelji, politiki, ekonomisti, zgodovinarji, filozofi, pa številni guruji vseh mogočih znanj in presvetljenj, ponujajo selektivne rešitve, ki se v podrobni analizi izkažejo za laž, prevaro, trik, vodo na izbrani mlin ali za skrit nazadnjaški manever pod krinko veljavnih vrednot. Kako enostavno je razvijati teorije zarote, teorije o koncu, teorije o nadnaravnem, kako hitro je povzročen dvom v znanstvene discipline in dokazane trditve in kako enostavno si je pridobiti množično publiko.

Lahkovernost išče obliže za svoje težave, kjer so ti najbolj dostopni, ljudje pograbijo enostavne rešitve, ki se jim zdijo razumljive in ne zaupajo več znanju, ki jim je po tej poti nedosegljivo, ker pač niso strokovnjaki. Država socialnim in zdravstvenim sistemom ne morejo več zagotoviti učinkovitosti, zato tako iskanje drugačnih rešitev. Sicer pa celo pretendenti za najvišje stolčke v svetovni hierarhiji verjamejo v te iste rešitve in povečujejo njihovo popularnost in verodostojnost.

Hillary Clinton je pristala ne seanse z dvema jasnovidkama, ki naj bi ji omogočili pogovore z duhovi zgodovinskih oseb. Te naj bi razumele njej trud, zaradi katerega je doživljala številne napade in poraze (takrat predvsem z načrtom za reformo zdravstva) in ji tako pomagale, da bo dosegla samoozdravljenje. Ampak podobne sile pomagajo pri političnih odločitvah tudi republikancem, Ronald Reagan se je redno posvetoval z astrologom soproge Nancy.

Od Georga Busha, Tonyja Blaira, zakoncev Clinton, do guruja Deepaka Chopre. Od ajatole Homeinija do Margaret Thatcher. Od princese Diane do profesorja Alana Sokala, ki si je privoščil ukano na račun postmodernistov. Od Biblije do Darwina, od Enrona do državnih proračunov za obrambo, od terorizma in zunanjega sovražnika, do '7 navad zelo uspešnih ljudi.' Wheen se s citati sprehodi skozi seznam 'sodobnih zablod', rahlo jih karikira z nekoliko suspenzivnim humorjem. Nelagodnost zbuja že naslovnica s fotografijo črede ovac, včasih pa tudi nekateri avtorjevi populistični prijemi.

Zelo skrajno Wheen nastopi tudi proti filozofom post-strukturalistom, postmodernistom, semiotikom, ki jih izven konteksta proglasi za zanikovalce realnosti enake sorte, kot so drugi z njegovega seznama. Nastopi proti liberalizmu levice, proti relativizmu, ki je pogojen z neobsojanjem, razvrednotenim razumevanjem, toleranco in zato ne zavzema več stališč.

Četudi se ne strinjamo z določenimi izpeljavami njegove polemike, je pa vendarle opomin, kako nujna je 'navajenost razmišljati'. Čeprav nas vsi nagovarjajo k razvijanju užitkov in predajanju vedno novim rešitvam naših osebnih usod, državnih gospodarstev ali svetovnega reda, je naša osebna odločitev, ali bomo 'razpihali meglo' in bo za nas pomembno tudi, kaj mislimo.

Seveda je to lahko zelo zahteven podvig, zato je lažje kupiti kako new-agersko modrost v stilu, 'če boste razpihali meglo, se vam bo zjasnilo', in pozabiti, da v njej ni nikakršne rešitve. Zelo zahtevno je vsakokratno preverjanje pojmov, s katerimi nam svoje politične programe razlagajo stranke, svoje rešitve ponujajo instant rešitelji sveta in snovalci davčne reforme. Na eni strani izgubljanje vrednot in svobode, vse težje uveljavljenje človekovih pravic in človeškega dostojanstva, na drugi strani pa toleranca, demokratičnost, ki postane izogibanje: odgovornosti, vzpostavljanju stališč in izrekanju oblikovanih mnenj. Ne gre več za branje med vrsticami, ampak za razbiranje dejanske vsebine. Dilema med vedeti in verjeti, ne bi smela biti dilema za stoletje, ki se hvali, da gradi na temeljih razsvetljenstva.