Kaj početi s poroko, ko ta ni več usodna?

Avtor: Jeffrey Eugenides Prevod: Irena Duša Založba: Mladinska knjiga Cena (trda vezava): 37,96 evra

Tretji roman Jeffreyja Eugenidesa ima nekaj težav že pred samim začetkom branja. Eugenides je namreč avtor dveh izjemnih romanov, skrivnostnih Deviških samomorov, po katerih je Sofia Coppola posnela zasanjan film, ter romana Middlesex, epske pripovedi nagrajene s Pulitzerjevo nagrado, ki v sebi združuje tako migracije in družinske zgodbe grških priseljencev kot incest in intimno izpoved o odraščanju hermafrodita. Pričakovanja so zato nemogoče visoka.

Eugenides bi po množičnem samomoru sester Lisbon in odraščajočem hermafroditu Calu lahko iskal še bolj netipične junake in junakinje, a je ubral obratno pot. Poročni zaplet je namreč postavil med tri bistveno bolj tipične in posledično tudi manj zanimive osebe: Madeleine, Leonarda in Mitchella, študentko in študenta, ki jih srečamo na dan, ko diplomirajo na Brownu, nato pa jih spremljamo, kako se v prvem letu po koncu študija iščejo. Čeprav njihove pogosto hude notranje zagate, kot so manična depresija, verska vprašanja in kombiniranje feminizma z viktorijanskim romanom, ponujajo pestro področje razmišljanja, nihče od treh glavnih oseb nima šarma, globine ali eteričnosti sester Lisbon ali Cala.

Dogajanje je postavljeno v osemdeseta leta prejšnjega stoletja na univerzo Brown, v obdobje in okolje, ko poroka ni več obvezna, ko se že pišejo predporočne pogodbe in ko je ločitev ali razveljavitev zakona nekaj, kar se pač počne. Poroka tako postane zgolj eden od dogodkov, ki, kot se izkaže, nima bistvenih posledic za vpleteni osebi in razen pričakovanj vpletenih ne predstavlja večjih ovir za življenje.

Eugenides se je, kot je povedal za NPR, želel poigrati z idejo poroke in te značilnosti viktorijanskih romanov se v knjigi loti tudi Madeleine, a kakšna so njena odkritja, ne izvemo, prav tako kljub številnim podrobnostim in vpeljavi semiotike in religiologije nismo nič bližje Leonardu in Mitchellu. Specifike življenja z manično depresijo v osemdesetih in jemanja litija spoznavamo prek Madeleine, ki kot slovenska mati nase prevzema breme in odgovornost za svojega partnerja, Mitchellovo iskanje sebe po Evropi in celo prostovoljstvo pri Mariji Tereziji pa na koncu ne prinese pričakovanih rezultatov.

Roman, ki bolj kot o poroki govori o odraščanju, bežno spominja na Salingerjev kratki roman Franny & Zooey, ki je v knjigi tudi omenjen. Medtem ko pri Salingerju Franny in njen brat Zooey v času trajanja enega živčnega zloma v newyorškem stanovanju naredita nekaj bistvenih miselnih preskokov v odraščanju, Eugenidesov ljubezenski trikotnik naredi ravno obratno. Prepotuje svet, prebere Barthesove Fragmente ljubezenskega diskurza in eksperimentira z odmerki litija, a se na koncu bolj ali manj znajde na začetku.

Poročni zaplet je napisan mojstrsko, a po tako udarnih predhodnikih, kot jih je napisal Eugenides, se zdi, da je manjše razočaranje neizbežno. Kljub temu roman morda prav zaradi likov, ki so nam bistveno bližje, ponudi več točk, na katerih se lahko najdemo, presenetljivo veliko utehe pa nudi tudi konec.