Kaj je Metelkova danes?

Ključno vprašanje, ki so si ga ob dvajseti obletnici Avtonomne cone Metelkova, v tematski številki Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) zastavili je, kaj je z avtonomijo Metelkove danes? Odgovor na to ni enoznačen, poudarja urednik tematske številke ČKŽ Andrej Pavlišič. Metelkova je kraj heterogenih in pogosto protislovnih prostorov, ljudi in projektov, kjer so prisotni tudi kapitalistični produkcijski načini kot tudi tisti, ki tem kljub vsemu uhajajo, poudarja Pavlišič.

Urednik tematske številke še pravi, da je pričujoči zbornik rezultat resne potrebe, da se Metelkovo poskuša premisliti znotraj njenih sočasnih kontekstov in uresničitev, ki so drugačni od njenih začetno postavljenih vizij. Metelkova tako danes, kot je Pavlišič zapisal v uvodniku, ni "najlepši geto na svetu niti ne živahen inkubator kooperativ", temveč, kot že omenjeno, heterogeno in protislovno okolje. Na njej so se od začetkov zamenjali ljudje, ki avtonomno cono poganjajo, spremenile pa so se tudi širše družbene okoliščine. Metelkova si tako skozi pisne premisleke avtorjev in avtoric, ki so aktivno vpeti v njen vsakdan, zastavlja vprašanje o lastnem obstoju. Je samokritična, ni naivna, ne idealistična kot tudi ne sama vase zaprta skupnost ter omejena z lastnimi zablodami, je uvid v duhovno stanje kulturnega prostora podal Pavlišič. Čemur dodaja, da je njena prednost tudi ta, da v teh spektakelskih časih, ko je priznavanje šibkosti največji zločin, Metelkova sposobna svoje šibkosti videti in o njih tudi premišljevati.

Tematska številka ČKZ z naslovom Metelkova je tako skozi raznovrstnost odtisnjena tudi v strukturi zbornika, ki na avtonomno cona gleda iz različnih vsebinskih izhodišč, s kritičnimi vstopi in dopuščanju tistega, kar Metelkova še lahko postane.

O skvotiranju, praksi, ki je do današnje Metelkove sploh pripeljala, je pisala Jasna Babić. O gentrifikaciji Vasja Ris Lebarič, Saša Nabergoj je dokumentirala zunanje vizualne umetniške intervencije, ki naseljujejo Metelkovo in to opredelila kot celostno umetnino. Refleksije umetnosti, povezane z avtonomno cono, se je lotil tudi Nenad Pezelj, umetniških politik Andrej Pezelj.

Nataša Velikonja je analizirala gejevsko in lezbično sceno, Elena Pečarič delovanje društva YHD, ki si prizadeva za neodvisno življenje hendikepiranih in je vpeto v metelkovsko sceno.

Sandi Abram se je posvetil rokodelski skupini Axt und Kelle, ki je med drugimi vizualno popisala to kulturno območje.

Tomaž Furlan se je podpisal pod prispevek, ki osvetljuje politična pogajanja med ljubljansko občino in avtonomnim prostorom. Mitja Svete se v besedilu sprašuje o Metelkovi kot primeru neposredne demokracije, Tjaša Puerber o skupnosti kot uporu proti neoliberalnim silam, Sara Pistotnik o kontradikcijah avtonomnih con, Andrej Pavlišič o vlogi avtonomnih prostorih v kontekstu opustošen družbe, Marko Hren gleda kulturno cono skozi vzvratno ogledalo, Bratko Bibič pa se ukvarja z vprašanjem improvizacije, povezane s prostorom.