Helena Cestnik: Na poln vdih lahko pokukate v parkinsonsko glavo

Besede, ki vrejo kot hudournik in čistijo kot gorski studenec "Ne iščite Helene Cestnik, je ni. Spremenila se je v pravljico. Če boste odprtih oči in duše hodili po polju, jo boste morda videli sredi zrelih žitnih trav in zaljubljenega maka plesati po taktu Velikega briljantnega valčka, pod roko pa jo bo držal Simon Veber in ji pomagal loviti ravnotežje. Ali pa bo bosih nog in s skrivenčenimi prsti drsajoče stopala po mehkih blazinicah mahu v ljubljenem gaju in se veselila čarovniških krogov iz kostanjevk, mušnic, dežnikaric … in zlatega listnega dežja. Morda pa bo v vse bolj razpadajoči hišici ob Strnigovju, ki se je iz potoka njenega otroštva spremenil v potoček vračajočih se spominov, v tresočih rokah držala pletilki in pletla novo resnično pravljico vnukom za lahko noč. Kjer koli že jo boste videli in kar koli bo počela, bo njena duša čakala Petra, da ji pod večer poda roko in jo popelje k počitku, ko si bosta, dotikajoč se z blazinicami prstov, gladila gube in obnavljala resnično pravljico iz blodnjave, razpeto med nebom in peklom bivanja ter varno shranjeno v pletivu iz besed."

Le kako bi bilo mogoče bolj doživeto stopiti na pot spoznavanja Helene Cestnik kot s pomenljivo besedno pletenino iz njenega knjižnega prvenca? Besede, ki vrejo iz nje kot hudournik in čistijo kot gorski studenec, so hitrejše od bralcev, kaj šele od založnikov, ki so med platnice do zdaj ujeli četverico – od 26 napisanih – Heleninih romanov.

Klepet s seboj, Pletiljina pesem, Kristalinske čipke in Črna Prvenec Klepet s seboj, ki nosi podnaslov Resnična pravljica iz blodnjave, je uvertura v romaneskni niz o Heleni, njenem iskanju vrednot na pogorišču človeške stiske in o osebni rasti, ki se je v nadaljevanju Pletiljina pesem prelila v pravo odo življenju. Letos so pri Mohorjevi Celovec luč sveta ugledale Kristalinske čipke z zgovornim podnaslovom Pripovedujem, da živim, le drobec pozneje pa pri založbi Sanje, ki je Heleninemu knjižnemu klicu po življenju prisluhnila že pri prvih dveh romanih, še Črna, presunljiva pripoved o iskanju sebstva in korenin.

"Črna je kratek roman, ki je bil napisan na hitro. Ugotavljam, da vse, kar mi leži na duši, nastane na dah. Brati moja besedila zahteva verjetno izjemno pozornega bralca, ki se ves čas zazira vase, se sprašuje o sebi. Srčika Črne je iskanje identitete, iskanje svojega bistva, kajti vsakdo želi vedeti, kdo je, kaj hoče in kakšno dedno gradivo nosi s seboj," pove Cestnikova in v isti sapi pristavi, da "gre za posebno pisavo, pisavo človeka, ki ima sto misli hkrati, a jih ne more ubesediti vseh naenkrat. To je skrivnost parkinsonske glave, v katero lahko z branjem pokukate iz prve roke, na poln vdih."

Leposlovje v vlogi zdravilca Kot poudarja sogovornica, nikoli ne piše o sebi, ampak v njenem imenu pripoveduje Helena. Da ne bo več neznank: Helena Cestnik je psevdonim profesorice slovenščine in pisateljice iz Posavja, katere pisavi daje pečat neutruden boj s parkinsonovo boleznijo in rakastim obolenjem.

"Med pisanjem spoznavam sebe, in če bolje poznam sebe, lažje sprejmem druge," podčrta avtorica, ki sebe nikoli ne poimenuje pisateljica, češ da ne sega blizu avtorjem, ki jih najbolj ceni – a bralci bi ji brezkompromisno podelili naziv Pisateljice. "V pisanju, svojem in tistih avtorjev, ki so mi blizu, najdevam moč tudi za to, s čimer se spopadam. Mnogo ljudi poišče pomoč pri raznih zdravilcih, zame je to leposlovje, pisanje, ubesedovanje lastne zavesti in iskanje resnic pri drugih avtorjih," tudi v živo potrjuje spoznanja bralcev, ki se med tipanjem po Helenini drhteči tkanini življenja skupaj z njo osvobajajo pretežkih bremen za krhko telo, ki mu daje oporo neuklonljiva volja.

"V tem svojem malem svetu zunanjost, ki mi je daleč nedosegljiva, doživljam toliko bolj pozorno, tenkočutno, morda celo preveč, zato je moja koža zelo naravnana na drobce iz vsakdanjega življenja, drobce, ki so skriti v spominih," razloži besedna pletilja, ki v svoje knjižne zanke pogosto vpleta spominske krpe iz časov deljenja ljubezni do slovenske besede v hramu učenosti. Tam pa ni razdajala le svojega znanja, ampak tudi sebe – s svojo človečnostjo, resnicoljubnostjo in toplino je kot cvet čebele vabila k sebi dijake, ki so ji zaupali svoja najgloblja preizpraševanja in iskanja. "Moj poklic me je obogatil, še posebej pa me danes bogatijo obiski mojih nekdanjih dijakov. Moj poklic mi je dal nekaj, česar mi ni dala nobena plača, nobeno zunanje priznanje – te stike, ki jih hranimo, cenimo in v katerih bogatimo drug drugega."

"Jezik je glasba duše" Za študij slovenskega jezika in književnosti se je odločila zaradi "jezika, ki omogoča igrarije", zato poudarja, da zanjo v književnosti ni na prvem mestu zgodba, ampak jo zelo pritegne dogajanje v človeku, v njegovi duševnosti, v srcu, a za ubesedovanje tega je pomemben jezik, ki omogoča brezštevilne možnosti.

"Jezik je glasba duše," kar zapoje med pogovorom, v romanih pa Helenine besedne pletilke, ki plešejo predvsem ponoči, skladajo veličastno simfonijo. "Jezik je glasba razuma, zagledanega v nadnaravno lepoto," je še en slavospev jeziku slišati iz ust Adama Bohoriča v njeni letos na oder postavljeni monodrami Zimske urice. Na amaterskih odrih, predvsem na gimnazijskem, je režirala več kot 25 predstav; ne šteje jih več, prav vsaka pa greje njen spomin ter z nepozabnim polni spominske malhe nastopajočih in občinstva.

Knjige o težkih resnicah in beseda, ki zaradi diagnoze izgublja svojo težo Neustavljiva privlačnost gledaliških desk sega v Helenino preteklost, davno pred pripovedovanje, ki so ga v dir pognale težke življenjske preizkušnje. Spominja se sončnega junijskega dna po svoji drugi operaciji na prsih, ko se je vprašala, če bo preživela. Zbudila se je neznansko utrujena, a ni preslišala klica, da mora to zapisati, zapustiti svojim otrokom in učencem, da bodo vedeli, skozi kaj hodi in o čem razmišlja.

"Kolikor spremljam, se moje knjige ne berejo ravno veliko, morda zaradi težkih resnic, o katerih pišem. Spoznanje, da tvoja beseda zaradi diagnoze pomeni le še polovico svoje teže oziroma ji je že vnaprej odvzeta verodostojnost pričevanja, je trpko," prizna pisateljica, ki se je ravno zaradi odziva družbe, ki bi bolnika včasih želela utišati z antipsihotiki, odločila spregovoriti – ne le v svojem imenu, ampak tudi v imenu tistih, ki so zaznamovani z isto diagnozo.

In tistih, ki ji z brezpogojno ljubeznijo pomagajo nositi življenjski križ, da pod njegovim bremenom ne bi klecnila. Ki so njeni spremljevalci v naravo, Helenino osmišljevalko dihanja s polnimi pljuči. Ki so njeni najzvestejši navijači v boju z boleznijo; kot pronicljiva opazovalka družbe je Posavka v toku časa tudi svojemu trenutnemu raku zapisala transparent Gotov si! "Vedno gledam vnaprej in na rešitve, ki vedno so, dobre in prave. Ne glede na to, kako se bo ta pravljica, ki jo mukoma tkem čez dan, v dopoldnevih, končala, v vsakem primeru bo pravljica."