"Evropa ni umrla v Sarajevu. Tam je takrat sploh ni bilo."

Avtor: Branko Soban Založba: Sanje Cena: 21 evrov

"Vse znanje tega sveta je v knjigah in ljudeh," svojo knjigo z izbranimi intervjuji začenja Branko Soban. V svoji novinarski karieri je veliko bral, ogromno pa se je tudi pogovarjal z ljudmi, najraje je poiskal tiste s pronicljivimi pogledi ter široko in samosvojo vednostjo. Obiskal je blizu 130 držav, tam pa se srečeval s številnimi.

Kot sam prešteva, je naredil blizu tisoč krajših in daljših intervjujev, izbor teh je objavil v knjigi z naslovom Zločin brez kazni: Rusija, islam, Zahod, kjer politično resničnost pretresa z različnimi sogovorniki, od političnih analitikov, politikov, zagovornikov človekovih pravic, nobelovcev, poročevalcev Sveta Evrope, pisateljev, zgodovinarjev do drugih intelektualcev.

Med številnimi sogovorniki mu je še posebej v spominu ostal Andrej Wajda, poljski filmski režiser, ki je naredil film o sovjetskem pokolu poljskih oficirjev v Katinskem gozdu pri Smolensku v današnji Rusiji. Režiser je v pokolu izgubil očeta, njegov film o teh dogodkih in intervju o njem pa sta dala naslov tudi Sobanovi knjigi. Tako kot sovjetski zločin ni bil nikoli kaznovan in je bil dolgo nepriznan, kot piše Soban, se novinar, kolumnist in zagovornik človekovih pravic skozi svoje pogovore posveča številnim političnim in vojnim zločinom, ki še niso dobili svojega pravnega epiloga.

Pa ne le to, skozi dialoške analize z izbranimi sogovorniki Soban v knjigi razgrinja različna zgodovinska, politična in družbena ozadja v ruskih, zahodnih in islamskih kontekstih ter razmerja med njimi. V objavljenih pogovorih je mogoče med drugim prebirati, kako je bilo že leta 1999 jasno, da je Putinov temelj politike ohranjanje nacionalnih interesov, ter kako si je pridobil točke, ko se je odpovedal vlogi mlajšega partnerja Zahoda in začel govoriti v imenu Rusije. Nemški politolog Alexander Rahr zanj pravi, da je čustven človek in da ima njegova nezaupljivost opraviti s predhodno kariero v KGB, kar je minus zanj in za državo, poudari.

S sogovorniki se Soban posveča tudi genocidom v vojni na Balkanu, z nizozemskim novinarjem Raymondom von den Boogaardom se pogovarja o krivdi Zahoda, predvsem Nizozemske, za pokol v Srebrenici. O Sarajevu med vojno govori z različnimi poznavalci, o delu haaškega sodišča s francosko novinarko in pisateljico Florence Hartmaan, o odkopavanju množičnih grobišč z Amorjem Mašovićem z Inštituta za pogrešane osebe.

Z različnih vidikov intervjuji osvetljujejo tudi islam in njegove politične razsežnosti, predvsem tako, da z njega spirajo s političnimi interesi Zahoda pripisane vloge in razumevanja. Avtor se posveti kurdskemu vprašanju, leta 2004 v Kairu govori z Mohamadom Al Mamunom Al Hodeibijem, vodjo muslimanskih bratov, o odnosih med Turčijo, Evropo in ZDA z Nobelovim nagrajencem za literaturo Orhanom Pamukom ter drugimi.

Čeprav Sobanovi intervjuji, ko jih je opravil, segajo leta, tudi deset let v preteklost, v pogovorih pa tudi desetletja nazaj, imajo ti svoje aktualno mesto tudi v sočasnosti. Tej prinašajo več stvari.

Odkrivajo prikrito in politično dirigirano zgodovino, spodnašajo prevladujoče poglede ter razkrivajo družbena in politična ozadja z različnih zornih kotov. Zbrani pogovori lahko predstavljajo miselno in interpretativno orodje za razumevanje preteklega in sedanjega ter na podlagi vednosti in predstavljenih pogledov opomnijo na pomen analitičnega in neodvisnega duha, ki naj se ne ustavi pri prvi besedi, pogledu, dejanju, slišanem in zgodbi.

Pogovori pa ne razkrivajo le intervjuvancev, temveč tudi tistega, ki intervjuja, Sobanovo znanje in poznavanje. S tem publicist predstavlja tudi primerek odgovornega in z raziskovanjem odtisnjenega novinarskega dela.