Berlinska dadaistka in pionirka fotomontaže v Londonu

Hannah Höch je s svojim ustvarjanjem opredelila razvoj kolaža 20. stoletja. V svojih delih je prepletala predvsem podobe iz modnih časopisov, pri tem pa ustvarjala humorne in ganljive komentarje družbe v času korenitih sprememb.

V patriarhalni maniri je umetna zgodovina njeno vlogo bolj ali manj spregledala, kar pa si med drugi prizadevajo z njeno razstavo v Londonu deloma spremeniti. V galeriji Whitechapel so na enem mestu zbrali okoli 100 njenih del iz večjih mednarodnih zbirk.

Londonska razstava predstavlja njeno delo med letoma 1910 in 1970. Razstavljena so njena zgodnja dela, na katera je vplivalo njeno delo v modni industriji. Med njimi je tudi ena od ključnih umetnin, ki je postavila temelje fotomontaže. Gre za delo High Finance iz leta 1932, ki se ukvarja s kritiko razmerja med bankirji in vojsko v času vročice ekonomske krize tistega časa.

Umetnica, ki je nedvomljivo verjela v umetniško svobodo, je skozi svoja dela tematizirala razmerje med lepoto in umetniškim ustvarjanjem. Skozi kolažiranje je raziskovala tudi koncept "nove ženske", pojavljajoče se v Nemčiji ob koncu prve svetovne vojne. V eno od svojih pomembnih serij z naslovom From an Ethnographic Museum je vpletla podobe ženskih teles z maskami in predmeti iz različnih neevropskih okolij, s tem pa odprla vprašanje o spolnih in etničnih stereotipih.

Londonska razstava v predstavitvi Höchove v ospredje postavlja kolaž – ključni element njenega dela, s katerim se je lotevala družbene kritike, to pa prepletala s poetično lepoto. Nemško umetnico, katere ustvarjanje so nacisti razglasili za izrojeno, omenjena postavitev predstavlja kot pionirko fotomontaže in feministično ikono.

Njeno delo Cut With the Kitchen Knife Dada Through the Las Weimar Beer-Belly Cultura Epoch of Germany je bilo tudi del prvega mednarodnega umetniškega dadaističnega sejma v Berlinu leta 1920. Gre za umetnino, ki ponuja bogato branje družbenega konteksta in kritiko tistega časa. V desnem zgornjem kotu je mogoče prepoznati protidadaistične sile, predstavnike poznega cesarstva, vojske in nove weimarske vlade. Za njimi je dadaistični kot, v njem pa so zastopani umetniki in marksisti. Čez središče kolaža so raztreseni deli strojev, živali, podobe filmskih trakov in ženske filmske zvezde. V bitki s starim nemškim redom je umetnica v spodnji desni kot prilepila tudi zemljevid evropskih držav, v katerih so ženske v tistem času imele volilno pravico. To delo velja za najbolj znano delo Höchove, ki pa se sicer na razstavi v Whitechapel ne pojavlja.

Utrinek fotomontaže Nemška umetnica naj bi ob tehniko fotomontaže trčila na počitnicah ob Baltskem morju leta 1918. Ob telesu mušketirja, čez glavo katerega je bila prilepljena fotografija obraza nemškega vojaka, je umetnica spoznala moč rezanja in lepljenja slik.

Za to zgodbo sicer pravijo, da je nekoliko zavajajoča, zato pa je veliko bolj verodostojen podatek, da je umetnica od leta 1916 delala za berlinskega založnika Ullstein pri revijah z navodili za vezenje in izdelovanje čipk, kot sta bili Die Dame in Die Praktische Berlinerin. Tako naj bi bila umetnica s principom kolaža seznanjena že v času, ko je bilo mogoče tiskano gradivo razširiti s fotografijami.

Umetnica je desetletje sodelovala z revijama za ročne obrti in tako napisala celo neke vrste manifest modernega vezenja, v njem pa izjavila, da tovrstne ročne spretnosti omogočajo "razvijanje občutka za abstraktne oblike".

Za Hannah Höch, eno izmed redkih ženskih predstavnic na mednarodnem dadaističnem sejmu v drugem desetletju prejšnjega stoletja, sta Grozs in Heartfiled želela, da odstopi od sodelovanja na tem umetniškem dogodku. Razloge za to iščejo v tem, da je ustvarjalka šla čez formalno izobraževanje uporabnih umetnosti, razlog bi lahko bilo tudi njeno delovanje na področju komercialne ilustracije ali pa dejstvo, da je bila ženska. Hausmann, njen ljubimec in ena ključnih figur dadaističnega gibanja, je ob tej pobudi sodobnikov zagrozil iz izstopom iz skupine.

Večino del, s katerimi se je umetnica predstavila na sejmu, so pozneje izgubili. Do konca 20. let prejšnjega stoletja je umetnica izgubila stik z večino berlinske dadaistične skupine, tesno povezana pa je ostala z drugimi predstavniki evropskih zgodovinskih avantgard. Med njenimi prijatelji in občasnimi sodelavci so bili na primer Tristan Tzara, László Moholy-Nagy in Kurt Schwitters. Leta 1922 se je od Hausmanna ločila, na začetku 30. let pa se je preselila na Nizozemsko, kjer se je zaljubila v Nizozemko Til Brugman.

Skoraj deset let po dadaističnem sejmu je Höchova zavrnila razstavo njenih fotomontaž, saj se je želela osredotočiti na svoje slike, pri čemer pa še vedno ni opustila rezanja in lepljenja. V tem obdobju je nastala tudi njena serija From an Ethnographic Museum, v kateri je 17 del.

V tem času so nastajali tudi bolj osebni projekti. Med njimi na primer Album, beležnica s 100 stranmi, v katere je nalepila 421 fotografij, izrezanih iz revij in časopisov. Podobe je vzela z modnih revij, izbrala je portrete filmskih zvezd, arhitekturne študije ter bližnje posnetke narave in urbanega okolja.

Höchova je umrla leta 1978, svoj položaj znotraj umetnostne zgodovine pa umetnica vztrajno pridobiva.