To vprašanje in še številna druga si avtorji in avtorice zastavljajo v zborniku, ki se obravnave mode loteva na znanstven način.
Moda in kultura oblačenja, knjiga, ki je izšla pri založbi Aristej, je v našem prostoru pionirsko delo na področju znanstvene obravnave mode. V prispevkih so se avtorji in avtorice – 22 jih je –z različnih področij (antropologinje, sociologi in sociologinje, drugi teoretiki in teoretičarke ter modne oblikovalke in oblikovalci) obravnave tega družbenega, kulturnega in ekonomskega polja lotili interdisciplinarno. Skozi humanistično analiziranje, tematiziranje ustvarjalno-tehnološkega vidika in pogled na tehnološko proizvodnjo.
V zborniku so raziskane teme povezane z modo in razredom, etničnostjo in telesom, jugonostalgijo v modi, večkulturnostjo naglavnih rut, zgodbami o trenirki, uporabo mask v protestih in fenomenom slovenskega preobuvanja v copate. V knjigi so objavljeni tudi zgodovinski pregled tekstilne industrije pri nas, analiza življenja tekstilnih delavk, predstavitev razvoja tekstilnih surovin in mode, predstavitev težav modnega oblikovanja danes, alternativnih praks, modnega novinarstva in fotografije.
Moda kot trivialno področje
V splošnem vzdušju je modi največkrat pripisana trivialnost. O modi se piše predvsem poljudno, kar večinoma zasledimo v množičnih medijih, kjer najdemo kopico nasvetov o trendih. Pri tem gre za konstrukcijo mode, ki poteka brez njene refleksije, je opozorila ena od urednic zbornika, modna oblikovalka in profesorica na Oddelku za tekstilstvo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani Elena Fajt.
Trivialnost se modi pripisuje tudi v akademskem svetu, čeprav je ta še kako vredna teoretskega premisleka, je svoj pogled na pomen na novo izdanega dela predstavila še druga urednica, profesorica na Fakulteti za družbene vedeMaruša Pušnik.
Razlog za zapostavljenost znanstvene obravnave mode profesorica na Fakulteti za družbene vede Breda Luthar vidi v njeni navezavi na telo, ki je v družbenih vedah dolgo veljalo za preddružbeno, torej za nekaj naravnega, čeprav je moda v zgodovini sociologije omenjena kot sestavni del kapitalizma in njegovega razvoja. Prav tako pri nas obstajajo nekatere etnološke študije oblačilne kulture.
Oblačenje v primeru družbe in kulture
Modo je mogoče oz. treba razumeti kot kulturno prakso in materialno kulturo ter jo tako obravnavati na simbolnih in materialnih ravneh. Gre tudi za polje s svojimi notranjimi pravili, razporeditvami močmi in odnosi med akterji. Poleg tega je pri oblačilnih izdelkih treba spremljati njihove družbene funkcije, spremljati te kot nosilce družbenih vlog, identitet, regulatorje družbenih odnosov in kot podeljevanje simbolnih pomenov človeškim aktivnostim. Oblačila so torej tista, ki se gibljejo po določenem družbenem in estetskem prostoru.
Moda za uprizarjanje razlik
Ena od pomembnih ravni pri obravnavi mode je tako na primer tudi njena vloga pri uprizarjanju razrednih razlik, tudi etničnih. Vprašanja, kako se to kaže med najstniki, se je v svojem prispevku z naslovom Moda in razred: Vzpostavljanje meja in uprizarjanje razlik lotila Breda Luthar.
O modi, ki povezuje in razločuje, vključuje in izključuje, v svojem besedilu razmišlja tudi antropologinja Alenka Bartulović, ki obravnava turbofolk modo na Slovenskem.
Sociologinja Alenka Švab in modna oblikovalka Sabina Spanjol pa sta se medtem posvetili kulturnemu in družbenemu vidiku praks oblačenja debelih žensk v Sloveniji.
Maske upora
Zgodbo o trenirki je obdelal antropolog Gregor Starec, pravila preobuvanja v copate kulturolog Peter Stanković, o slovenski modni industriji, ki je pri nas na stranskem tiru, pa piše modna oblikovalka Sanja Grcić . O njenih potencialih v kontekstih upora Mateja Fajt, o njenih alternativnih praksah pa Elena Fajt.
Moško poslovno modo tematizira modna oblikovalka Sonja Šterman, obleko po meri nekoč in danes modna oblikovalka Stanislava Blatnik Blagotinšek.
O modnem novinarstvu in oblačenju za ohranjanje spomina
O modnem novinarstvu v svojem prispevku govori Maruša Prušnik, o modni fotografiji komunikologinja in fotografinja Katja Bidovec, fotograf in raziskovalec fotografije ter pedagog za grafiko in modno oblikovanje, sicer asistent za fotografijo na Naravoslovnotehniški fakulteti Jure Ahtik in Maruša Pušnik, o modnih prostorih v Sloveniji prostorski sociolog Matjaž Uršič. O ohranjanju spomina z oblačenjem profesor z Oddelka za kulturologijo in predstojnik Centra za preučevanje kulture na FDV Univerze v Ljubljani Mitja Velikonja, o večkulturnosti naglavne rute pa sociologinja kulture Ksenija Vidmar Horvat.
Kaj vse je potrebno, da se lahko oblečemo v posamezen kos
Zgodovinskega orisa tekstilne industrije pri nas, ki je predstavljala pomembno panogo predvsem za zaposlovanje žensk, se je lotil zgodovinar Žarko Lazarević. Razvoj pletilske industrije pri nas analizira zgodovinarka Estera Cerar. Tekstilne surovine in moda v dvajsetem stoletju: Od oblačilne revščine do oblačilne blaginje je prispevek profesorica na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti Tatjane Rijavec.
Antropologinja Nina Vodopivec je za zbornik prispevala vpogled v življenje in delo tekstilnih delavk, pri tem pa ponudila orodje za ozaveščanje o tem, čez koliko rok in procesov gre posamezen kos obleke, preden pride do potrošnika.
S tem pogledom na modo tako zbornik ob svoji široki znanstveni obravnavi tega področja, poleg razumevanja oblačenja tudi kot polja za vzpostavljanje razlik izključevanj in vključevanj, prinaša še eno pomembno sporočilo, in sicer da vsakič s svojim nakupom ali nenakupom določenih oblačil in procesa izdelave, ki je za njimi, pravzaprav volimo.