Alessandro D'Avenia, italijanski pisatelj

Njegov blog Prof 2.0 je v Italiji eden bolj obiskanih med mladimi. Star je 35 let. V Ljubljani je na knjižnem sejmu predstavil dve knjigi, v Italiji uspešnici, ki sta v slovenskem prevodu izšli pri založbi Družina: Bela kot mleko, rdeča kot kri ter Stvari, ki jih nihče ne ve.

Svoj prvi roman Bela kot mleko, rdeča kot kri so med prvimi prebrali njegovi dijaki, ki jih ima neizmerno rad. Brez ovinkarjenj so mu dali jasno vedeti, kje bi lahko zgodbo izboljšal, ne nazadnje govori prav o njih, najstnikih. "Mnogi me sprašujejo, kako da sem se po začetni obetavni akademski karieri odločil, da bom 'samo' srednješolski profesor. Pač, sem se. Mladi so moje življenje, tako krhki so v tem obdobju, čeprav delujejo, kot bi imeli pred seboj že jasno zapisan življenjski scenarij. Prav zato hočem biti v njihovi bližini, ker vem, kako pomembno je, da je nekdo blizu, da jih razume." Kaj se mu torej zdi bistveno za komunikacijo med najstniki in odraslimi, ki je pogosto težavna? "Bistveno je poslušanje. Treba jim je prisluhniti, dovoliti, da 'berejo svoj tekst', jih usmeriti, ko dajo vedeti, da želijo pomoč," pove simpatični pisatelj.

Odiseja – največja strast Živi sam, za zdaj in ves svoj čas namenja poučevanju, ob popoldnevih pa dejavnostim z mladimi. Ponoči piše. "Pišem, ker zdaj več ne morem drugače," pove in doda, da bo naslednja knjiga o ljubezni, konkretneje o ljubezni in ljubezenskih pismih – ki jih ima rad tudi sam. Njegovo najljubše čtivo, poleg strokovne literature, so namreč korespondence, tiste ljubezenske, med moškim in žensko iz sveta umetnosti. Sicer ima med knjigami seveda najraje Odisejo, knjigo vseh knjig, ki je aktualna še danes. In seveda Itala Calvina, ki ga med pogovorom večkrat omeni. Odrasel je v Palermu, kjer se je med urami verouka v šoli zbližal z duhovnikom Puglisijem, "svojim večnim vzornikom, človekom, ki je živel tako, kot je govoril". "Pomagal je mladim, da so našli svojo pot v življenju, da so se odločili zanjo in ne za pokornost nekomu, ki tega ni vreden in jih samo izkorišča. Zato, ker je vzgajal mladino po svoji vesti, ker je zaradi svoje karizme 'trgal' vojščake kriminalni organizaciji, ki jih je vzgajala za razpečevanje mamil, je moral umreti. Tako je na Siciliji – diabolična kombinacija življenja in smrti. Pri nas živijo izjemni ljudje, na drugi pa spet najbolj umazane duše sveta," pove.

Film in srečevanje z mladimi Leta 2006 je Alessandro v Milanu začel študirati še scenografijo, da bi se naučil tehnike pisanja. Napisal je nekaj besedil za televizijske nadaljevanke, občasno vodi tudi scenaristične delavnice. Leta 2010, pri 33 letih, je dokončal svoj prvi roman Bela kot mleko, rdeča kot kri – aprila bo italijanska premiera filma, ki so ga posneli po tej predlogi –, ki so ga z navdušenjem sprejeli bralci vseh starosti, predvsem pa mladi, starši in vzgojitelji, ki so v Italiji že pol leta po izidu pokupili več kot sto tisoč izvodov. Leto pozneje je izšel tudi roman Stvari, ki jih nihče ne ve. Gre za zgodbo o življenju mladega dekleta, katerega oče zapusti družino. Če v prvi knjigi nastopajo odrasle osebe, ki so pravzaprav idealne, saj otroke razumejo in jih imajo radi, pa se je v drugi spustil v odnose, kjer glavna junakinja ravno nasprotno skozi težko zgodbo oblikuje svoje življenje tako, da postane izpolnjena. Na vprašanje, ali se pri petintridesetih letih glede na svoje dosežke počuti izpolnjenega, pisatelj zmaje glavo: "Živim vsak dan posebej, z žarom, če je le mogoče. Stremim k nedosegljivemu, ampak ženeta me ljubezen in strast do življenja. Dante ni zaman vsakega od svojih spevov končeval z besedo zvezde. Stremeti k zvezdam – a vmes storiti marsikaj, kar nas bo napolnilo z željo po 'še', pomagati ljudem. Spreminjati slabo v dobro. To me izpolnjuje," sklene Alessandro D'Avenia in raztegne nasmeh čez obraz.