727. Lilije

Uff, kot čebelji pik, kot zmajeva sapa izpod rumenih oči, kot sidrasto želo spominov. Kljun ti je rastel, in v njem vil se je strupen, hrapav jezik. Stala si pod oboki cerkve in dušila me z besedami, moji prsti so bili zviti v preste in ležali so v žepih, nadaljevala si. Solze, ki so lile v tvoji glavi so bile jedke, razžirale so mi prsni koš, počasi si prodirala, z besedam degradirala, moje vozlasto drobovje. Konec je bil tak kot vsak, nervozni smeh je polnil katedralo, Jezus na steni je nepremično zrl v obzorje, duhovnik je počasi in previdno odšel, apokalipsa. V tem temnem prostoru se je sprehajala meglica sveč, z vonjem zatohlih starih klopi. Smrt se je bližala. Zbral sem pogum in ovil mojo tanko ročico okoli tvojega luskastega trupa. Približal sem se krvavemu kljunu in te poljubil, najin jezik se je prepletal, slina je imela okus po alkoholu in arniki. Počasi sem padel na kolena, trenutek, ko je vse mirovalo, meglica sveč je zrla v moje razbite solzne oči, zvon se je pričel zvoniti, hotel je oditi, smrt je bila nekje med nama. Samo še njen smeh je polnil katedralo polno Lilij.