614. Sonet VIII

Je v górah aluminijasta koča, in v nji ljudje, in pivo je na mizi, večer je blizu, je v želodcih moča: razvnó debate se o svéta krizi, ko nočni Fáeton privleče v cizi v nebo Seléno – spodaj teče Soča – pa zde se bolj in bolj kot kač ugrizi besede, in pohota, ven mezoča stori, da v bajti že vsak moški kvánta, nemalo žensk pa v njihov rog jim trobi – ven grem, tesnó v mehurju je in sobi – goré, ki spijo; zdi pod luno kanta kot grad se, pločevinska ta nesnaga, in ti – ti téga žal ne vidiš, draga.