Velika toskanska vinska zgodba

Castello Banfi je med podjetji z enotnim lastništvom drugi največji proizvajalec vin v Evropi, na leto napolnijo kar 12 milijonov steklenic vin. Skupaj s sestrskim podjetjem v Piemontu pridelujejo 44 različnih vin, najbolj pa slovijo po brunellu. Gre za rdeče vino iz grozdja sangiovese, ki raste na najboljših legah okoli Montalcina, skoraj polovica celotne količine brunella pa prihaja s posestva Castello Banfi. Poudarjajo stik s potrošniki Gre za družinsko podjetje, ki je v stoodstotni lasti družine Mariani. John Mariani, sin italijanskih izseljencev, se je konec 70. let prejšnjega stoletja vrnil v Toskano, od koder družina izvira, kupil več kot dva tisoč hektarjev veliko posestvo in se začel ukvarjati z vinarstvom. Zgodovina Castella Banfi ni dolga, traja le dobrih 30 let, a so v tem času zabeležili strm uspeh. "Mislim, da je razlog v tem, da je družina Mariani zmeraj poudarjala komunikacijo, stik s potrošniki. To je ena naših največjih prednosti – razširjanje besede o vinih Castello Banfi, pa tudi o toskanskem vinu nasploh," je pojasnil Alessandro. Najboljšega brunella ne delajo za dobiček Večino njihove pridelave predstavljajo tri linije brunella, Brunello di Montalcino, Poggio alle Mura in najprestižnejši Poggio all'Oro, ki ga pridelujejo iz grozdja iz vinograda na najboljši lokaciji v Montalcinu. Aktualni letniki se v trgovinah prodajajo po okoli 80 evrov, starejšim pa cena strmo raste. Brunella Poggio all'Oro sicer ne delajo vsako leto, ampak le ob najboljših letinah. "Tega vina ne proizvajamo, da bi z njim zaslužili, ampak gre za stvar prestiža. Njegove cene nismo dvignili že šest let, čeprav bi to lahko naredili, saj je povpraševanje ogromno," je dejal Alessandro.

Uspehi z netipičnimi sortami Brunello sicer predstavlja večino proizvodnje na posestvu Castello Banfi, a pridelujejo tudi druga vina, med drugim klasični chianti, netipični shiraz, pa tudi štiri bela vina – sivi pinot, chardonnay, sauvignon in beli cuvee. "Shiraz je za Toskano netipično grozdje, a smo se zanj odločili ravno zato. Dokazati smo želeli, da lahko naredimo odlično vino tudi z grozdjem, ki je v Montalcinu oziroma Toskani pravzaprav tuje. Podobno je z belimi vini, recimo sivim pinotom, ki je bil na začetku zgolj velik izziv, zdaj pa je med našimi najboljšimi vini. Pred osmimi leti smo zaradi ogromnega povpraševanja po njem zasadili še tri dodatne hektarje, pa še vedno ne zadostimo povpraševanju," nam je pojasnil Alessandro, ki je sicer navdušen nad slovenskimi, predvsem štajerskimi belimi vini. "Tudi zato, ker so zelo drugačna od italijanskih," je komentiral kozarec sauvignona Dveri Pax pred seboj.

Prvič so se v Sloveniji predstavili pred približno petimi leti, "v ljubljanskem Asu," se spominja Alessandro. Od takrat so prisotni že v več restavracijah, med drugim v ljubljanskem Cubu in portoroškem hotelu Kempinski, vendar pa pri nas ne pričakujejo ogromnih zaslužkov: "Pri majhnih trgih, kot je Slovenija, predvsem tako blizu Italije, gre bolj za to, da smo na trgu prisotni."

Butični hotel sredi toskanskih gričev Seveda nismo mogli mimo hrane in turizma, ki se z vinarstvom tesno prepletata. Tega se zavedajo tudi v Castellu Banfi, kjer so pred nekaj leti odprli butični hotel s 14 sobami v prenovljenih kamnitih hišah ob gradu, sicer pa sprejemajo ogromno dnevnih obiskovalcev, ki pridejo na ogled posestva, kleti, degustacijo, kosilo ali večerjo. "Lani nas je obiskalo okoli 62 tisoč ljudi. Toskana je nasploh zelo dobro obiskana, Montalcino od marca do oktobra postane nek povsem drug svet, globalna vas z ljudmi iz vsega sveta." Pred nekaj leti so prihajali predvsem turisti iz ZDA, tudi Velike Britanije, zdaj pa je vse več Azijcev, ki si želijo videti in okusiti Toskano. "Toskansko vino je kot ustvarjeno za uživanje s hrano, eden drugega izboljšata. Večina naših vin se najbolje spaja z mesom, ali pa s kakšnimi testeninami z malo težjimi, mesnimi omakami. Za take jedi so naša rdeča vina popolna."

Ekološki certifikati – le papir Za konec smo se dotaknili še teme, o kateri se med vinarji vedno znova krešejo mnenja – ekološke oziroma biodinamične pridelave. "S tem se ne obremenjujemo. Je dober namen, a v bistvu gre le za birokracijo, certifikate, papirje, napis na etiketi. Osebno mislim, da je nemogoče narediti vino brez dodajanja žvepla, naš enolog pa pravi, da so tudi naša vina ekološka, saj so pridelana z minimalnimi posegi v vinograde. To je naša filozofija, verjamemo, da najboljše vino nastane iz čim bolj nedotaknjenega grozdja. Ne potrebujemo oziroma nočemo pa certifikata, da gre za ekološko vino."