Turistična kmetija Linč: še ena v Rodiku

Mahorčič, Trost, Race in nekaj kmečkih turizmov v okolici, pa še kakšen kmetovalec, ki ponuja domače pridelke, to je lep izkupiček za nekaj sto metrov prostora okoli velike stare cerkve. Gostilna Linč v Rodiku, kljub temu da je bolj nova, ni nobena izjema. Poleg prostorov, ki jih pozimi greje kamin, imajo veliko dvorišče in nekaj poceni sob (okoli 30 evrov na osebo z zajtrkom) za tiste, ki jih teran ali malvazija prikujeta na grudo. Tistega popoldneva je bil gospodar že zelo utrujen, gospodarica pa, nasprotno, polna življenja, in zdelo se je, kot da bi sama delovala v jedilnici in v kuhinji, ki naj bi ustregla kakšnim tridesetim gostom, ki so med našim obiskom bolj ali manj bogato malicali.

So ženske, ki podpirajo več kot tri ogle, in so narezki, ki niso samim sebi namen. Takšen je bil rodiški narezek, ki je prispel v družbi sveže istrske malvazije Pucerja z vrha: pršut sušijo sami, drobnjakov namaz je po njihovem receptu, panceta ni samo špeh in oljčno olje, ki ga dobijo pri Vivodu v Pobegih, je okusno kot redko katero. Pripomba gre na klasičen kravji sir – krožnik bi si zaslužil boljšega. Če ste jedec klasičnih hladnih jedi, ponujajo, predvsem v hladnih dneh, tudi domačo klobaso in tatarski biftek, če pa ste bližje juham, ste še bolj na pravem kraju. Tistega popoldneva, ki se je prevešal v večer, je vseprisotna gospodinja naštela gobovo juho v kruhovi skodelici, govejo juho in fižolovko, ki je bila okusna, ravno prav začinjena, da bi človek lahko pojedel dve, ne pa le polovico, kot se je sramežljivo odločila naša odprava. Mimogrede, če imate srečo, vam namesto juhe lahko ponudijo vinski toč (zuppa di vino). Seveda pa je treba paziti, ker se resno držijo letnih časov. Koline, na primer, so na jedilnem listu, a jih bodo stregli šele, ko bo čas zanje.

Na srečo je bil čas pravi za njihove predjedi. Le redki se še spomnijo gostilne Filipič, ki je pred leti veljala za alfo in omego kraških štrukljev in pastičev. Denacionalizacija in privatizacija sta gostilno odnesli, pri Linču pa smo se pri velikem krožniku različnih predjedi spomnili na legende. Topla ohrovtova torta (po receptu Tončke Kosovel) je pravzaprav lazanja z mletim mesom, sirom in seveda z ohrovtom, ki v takšni kombinaciji res zažari. Še posebej, če so zraven, kot tisti večer, špinačni štruklji. Da ne bi bilo premalo, se je na krožniku znašel še drobnjakov štrukelj, za družbo pa so pripravili še domače njoke z močno dozo čemaža in njoke z jurčki. Obilno, dobro in ne preveč težko, saj smo čakali še na mesno glavnino, ki jo je spremljala Saksidova rdeča Carizma (zvrst merlota in cabernet sauvignona).

Ponujajo zelo različne reči. Pozimi, kot rečeno, koline. Drugače pa biftek z gobami in res na tanko odrezan florentinec, ki mu je skoraj zmanjkovalo krožnika (poleg so dodali ocvrte kifeljčke), tistega večera pa smo se imeli privilegij srečati še s pošteno porcijo zajca v močni žajbljevi omaki s pečeno polento. O takšnih in podobnih prilogah bi lahko še pisali, saj se, predvsem pozimi, ko večina zelenjave počiva, radi odločajo za težje spremljevalce mesa. Na primer za kruhovo nunsko štruco (po redovnicah, ki so živele v prostorih rodiške cerkve) – gre za kruhov cmok v obliki štruce, ki ga narežejo na kose, v testu pa je še nekaj zelenjave in pancete

Pri sladicah se zdi, da je kralj zavitek, čeprav imajo tudi potice, creme brulee in štruklje. Naša odprava je poskusila jabolčni in pehtranov zavitek in predvsem pri drugem glasno zabrundala. Kaj nam sploh še preostane, lahko še kaj poskusimo? Imajo serijo žganic iz Istre in nekaj celo z Gorenjske. Preskočili smo borovničke v brkinskem žganju in hišni orehovec, istrskih nešpelj ni bilo več, hruškovec in viljamovka sta premočna – vzeli smo bohinjsko koprovo žganje in bombastičen doma pripravljen "jeger", kot so ga poimenovali, oziroma "tavžentrožo" iz zelišč, ki jih nabira mama.

Povzetek

Prijazna (lahko rečemo) gostilna, ki navdušuje s posameznimi recepti, ki so plod lastnega znanja ali znanja preteklih dni. Na srečo bežijo od klasičnih kmečkoturističnih klišejev in iščejo svojo pot. Tople predjedi so med najboljšimi na primorskem teritoriju, človek pa se do sitega najé za manj kot 30 evrov.

Vinska karta ponuja nekaj klasičnih odprtih vin: malvazija, cabernet sauvignon, refošk … Za boljšo oceno pa bi morali imeti vsaj nekaj (primorskih) buteljk v rezervi.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.